Morebiti je bil Krištof silak po postavi in pojavi, vendar tako zanimiv sogovornik kot je sedanji gospodar na Kumprejevi domačiji, ki se je umestila bližje planinam kot dolini, zagotovo ni bil. Sam in s pomočjo sosedov se ubija po v nebo kipečih strminah in jih na povsem star in izviren način obdela do zadnje zaplate. Brez traktorja, ki bi se verjetno ob prvi vožnji skotalil v naročje Ljubnega in brez tehnične navlake, samo s konjem in garami zvozi pod streho na roke pokošeno seno. Tako je pri Kumpreju in še mnogo tega, kar je za potrošniško in razvajeno večino nesprejemljivo, oziroma, v najboljšem primeru, samo še lep spomin na preteklost , se na kmetiji nad ljubensko faro ohranja v izvirni in neokrnjeni podobi. Muzejska črna kuhinja, s pravim ognjiščem in kotlom v kotu ter »glistami« pod sajastim stropom, vzbuja spoštljivo spominjanje, saj ohranja vez s časom, ko se pod to streho trlo prebivalcev. Za vse je bilo dovolj dela in jela, danes pa je Franc sam, vendar nikoli osamljen. Druščino mu dela pes Piko, v starem gospodarskem poslopju kraljujeta konj in krava. Že davno pozabljen vonj po konjskih figah in stare sorte jablan pomagajo gospodarju ohranjati vez z minulim, ki je pri Kumpreju še tako živo, kot je živa pripoved gospodarja, ki se ne ozira na zakonitosti časa, še bolj so mu tuje kaprice »sodobnih« ljudi.