Sedaj pa so v modi tudi mineštre, in to večinoma krepko prismojene, posebno tiste, ki so večkrat pogrevane. Neko tako mineštro so pripravili tudi Semoličevi sindikalni privrženci na Socerbu ob “obujanju prvomajske tradicije”. Sindikalni list Delavska enotnost (št. 17) s posebnim ponosom poroča o tem »pustno-prvomajskem mineštronu«, kjer je nastopal pajac v beli maršalski uniformi (Ivo Godnič, pustni Titov režiser) in zabaval navzoče s posebnimi dovtipi zgodovinskega cvetenja »belih ljubičic«, ko so delavci ukazovali in imeli največje pravice in dobrote, kjer ni bilo zanje ne kapitalizma in ne luksuznih avtomobilov in moderne tehnične navlake ter je delavec res delal in ni nikoli štrajkal ne sitnaril. Lahko je le zavidal življenje delavcem, ki so imeli pravico štrajka v gnilem kapitalizmu, a si takega življenja ni želel, ker je že sam pogled na maršala v belem zadoščal za potešitev vseh njegovih pregrešnih želja v paradižu »ljudskih demokracij«.