edaj pa so v modi tudi mineštre, in to večinoma krepko prismojene, posebno tiste, ki so večkrat pogrevane. Tako mineštro so pripravili tudi Semoličevi sindikalni privrženci na Socerbu ob “obujanju prvomajske tradicije”. Sindikalni list Delavska enotnost (št. 17) s posebnim ponosom poroča o tem »pustno-prvomajskem mineštronu«, kjer je nastopal pajac v beli maršalski uniformi (Ivo Godnič, pustni Titov režiser) in zabaval navzoče s posebnimi dovtipi zgodovinskega cvetenja »belih ljubičic«, ko so delavci ukazovali in imeli največje pravice in dobrote, kjer ni bilo zanje ne kapitalizma in ne luksuznih avtomobilov in moderne tehnične navlake ter je delavec res delal in ni nikoli štrajkal ne sitnaril. Lahko je le zavidal življenje delavcem, ki so imeli pravico štrajka v gnilem kapitalizmu, a si takega življenja ni želel, ker je že sam pogled na maršala v belem zadoščal za potešitev vseh njegovih pregrešnih želja v paradižu »ljudskih demokracij«. Iz ust belega klovna smo celo izvedeli, da smo izgubili Trst, ker je morala Jugoslavija ohraniti Dalmacijo in otoke v zameno za zahodno stran »domovine«. Saj Jugoslovanov ni zanimala zahodna stran podalpskih Hrvatov. Vse to ob spremljavi eksotičnih balkanskih trubaških skupin, ki so do solz ganile »slovenske« delavce, vajene vseh dobrot magičnega socializma, ki je znal dati delavstvu dostojanstvo dela, nedela, garanja in lenobe z istimi plačami velike blaginje proletarskega kolektivizma. Take prireditve, ki so bile tudi drugod po Sloveniji, so sindikalisti označili kot odsev nezadovoljstva delavcev v današnji demokratični državi in njegovih slabih življenjskih razmer. Nisem pa zasledil poveličevanja velikih delavskih parad v »ljudskih (delavskih) demokracijah«, kot so Kitajska, Južna Koreja idr., kjer so poudarjali velik napredek delavskega razreda. Manjkala je celo Kuba, prava avantgardna država delavskih dosežkov, saj so dosegli zavidljivo plačo, ki doseže celo okrog 20 evrov mesečno. Našim delavcem, ki ne morejo živeti v Sloveniji, svetujem, da se nemudoma podajo na Kubo, kjer ni razlogov za sindikalna protestna gibanja in se živi izključno od lastnega dela, kot zapoveduje socializem, kar je pošteno in prav. »Zadovoljen delavec je dober delavec,« so dejali sindikalisti pri Sv. Treh kraljih nad Slovensko Bistrico (tudi z 20 evrov mesečno?). Res pa je tudi, da take prismojene mineštre, venomer pogrevane, servirajo sindikalisti z užitkom le prismojenim delavcem, ti pa jih pogoltnejo, kot bi bil kaviar s šampanjcem. 10