Tedaj se je nenadoma zgodil Milovan Djilas: Borba, ki je bila glede na vsebinsko sterilnost in propagandno funkcijo le jugoslovanska kopija moskovske Pravde, je 11. oktobra 1953 začela z objavljanjem tedenskih uvodnikov tega mladega politika, ki je bil po rangu takoj za Titom; pravzaprav ga je Tito, kot so pogosto rekli, imel rad kot svojega sina. No, temu sinu se je v glavi začelo dogajati nekaj čudnega in 20. decembra ni bil več zadovoljen s tedenskim komentarjem; odtlej je bralce nagovarjal vsak drugi dan. In bralci so bili zmedeni: oblast jim je slikala svetlo prihodnost komunizma, mladi Milovan pa je pisal o porajanju novega (političnega in birokratskega) družbenega razreda, o njegovem moralnem razkroju, o nujnosti preusmeritve v koordinate demokracije - in nasploh take prekucniške stvari. Med besedami se je dalo tudi razbrati, da se pravzaprav zavzema za »sestop« komunistične partije in za rehabilitacijo večstrankarskega sistema.