Imam hčerko, staro enajst let, in sina, starega dvajset let. Samohranilka sem, saj me je mož zapustil pred petimi leti, in odtlej se za otroka ne zanima več, preživnine pa tako ne morem iztožiti, saj je »nezaposlen«, pa ima vedno denar. S tem sem se sprijaznila in tudi otroka, čeprav bi vedno rada več, kot jima lahko ponudim. Zdaj imam problem s hčerko, ki že hoče žepnino. Vem, da otroci potrebujejo svoj denar, saj sem tudi sinu dajala žepnino, a šele pri osemnajstih, ko je začel hoditi ven. Zdaj si sin ob študiju sam zasluži denar za svoje potrebe. Da pa bi hčerki že pri enajstih dajala redno tedensko žepnino, se mi zdi prehitro. Če je le mogoče, ji izpolnim vse želje, za zdaj ne čutimo pomanjkanja, čeprav si vsega – no, tudi tu so različna merila –, ne moremo privoščiti. Rekla sem ji, naj si sama zasluži žepnino s pospravljanjem, likanjem, naj hodi pomagat dedku, vendar ji to ne diši. Pravi, da to tako ali tako že dela. Hotela sem tudi vedeti, za kaj jo potrebuje, a mi ni znala povedati, zato pač, ker jo imajo druge sošolke, pravi, da imajo celo kreditne kartice. Sama sem načeloma proti žepnini, dajanju denarja kar tako, za nič konkretnega, saj ga navsezadnje dobi za vse, za kar ga potrebuje, tudi za sok, ali kakšno sladkarijo, ali drugo malenkost, da si jo kupi sama, če me prosi. Za vse drugo, kar je treba plačevati v šoli, pa ji moram tako ali tako dati. Tudi od dedka dobi večkrat kak evro. Kakšne izkušnje imate vi s tem?