rati tudi Barbaro Brezigar zaradi njene domnevne negativne vloge v aferi Depala vas. Leta 1997, ko je za predsednika države znova kandidiral Milan Kučan, je predvolilno kampanjo začinila razprava o zakonu o lustraciji, ki jo je volilno telo prepoznalo kot kampanjo tedanje opozicije (SDS in SKD) proti Milanu Kučanu. Poleg tega je sedanji predsedniški kandidat Zmago Jelinčič istega leta volivce Jožefa Bernika označil za »golazen«. Zanimivo je, da sta desnosredinski prostor tistega leta zastopala dva kandidata (sedanji predsednik SLS Janez Podobnik in nekdanji poslanec NSi Jožef Bernik, pogojno pa bi tedaj lahko zraven šteli še Marjana Cerarja), prav tako leta 2002 (sedanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar in finančnik France Arhar). Tako je Peterletova predsedniška kandidatura – o njej se je začelo govoriti že pred dvema letoma, ko so nekateri novinarji špekulirali o Peterletovih ambicijah za prevzem vodenja NSi, pri čemer se je že tedaj omenjalo, da Peterleta bolj zanima predsedniška kandidatura – dejansko prva, ki je potegnila za seboj celoten desnosredinski prostor (če odštejemo kandidaturo Jožeta Pučnika za predsednika predsedstva leta 1990), čeprav je najprej kazalo drugače. Levica je v preteklosti nastopala predvsem z Milanom Kučanom in kasneje z Janezom Drnovškom v glavni vlogi. Čeprav so stranke na levici praviloma predlagale svoje kandidate, so navadno ti igrali obrobno vlogo, podobno kot na prejšnjih volitvah Lev Kreft oz. leta 1997 Franc Miklavčič (Krščansko-socialna unija) in Bogomir Kovač (LDS). Leta 1992 je LDS, ki je tedaj zmagala na parlamentarnih volitvah, za predsednika države predlagala Ljuba Sirca, medtem ko je Jelko Kacin zastopal barve Demokratske stranke. Vendar je Sirc tedaj prejel zelo malo glasov, saj je velika večina volivcev podprla Kučana, da je zmagal že v prvem krogu (uspeh je ponovil leta 1997). Vse to dokazuje, da je levica dostikrat predlagala »slamnate« kandidate, ki niso imeli možnosti za uspeh, dejansko pa je podprla Kučana in Drnovška. Slednja se za zdaj o kandidatih nista javno opredelila, Kučan pa se je izrazil samo posredno, češ da ne bo podprl kandidata, ki išče podporo v tujini, s čimer je mislil Lojzeta Peterleta. vljenjska filozofija je povzročanje zmede povsod, kamor stopi moja noga in kamor seže moj glas. Danes bom za NATO pakt, jutri proti, danes za EU, jutri proti, toda vsak dan sem ZA denar!« V primerjavi s Peterletom in Jelinčičem sta bila Danilo Türk in Mitja Gaspari v prejšnjih letih manj izpostavljena. Slednji se je po osamosvojitvi Slovenije vrnil iz Beograda in leta 1993 na Drnovškovo pobudo postal minister za finance (od izvolitve vlade do prevzema ministrstva ga je nadomeščal poslanec LDS Janez Kopač). Čeprav sam ni bil član LDS, je kasneje večkrat kandidiral na njeni listi, po volitvah leta 2000 pa ga je novoizvoljena oblast pod vodstvom LDS spravila na mesto guvernerja Banke Slovenije. Ker letos ni dobil podpore za še en mandat, je LDS bržkone videla priložnost, da Gasparija izkoristi kot žrtev, saj je že prej tako vlogo uspešno izkoristil Zoran Janković, ki se je po odhodu iz Mercatorja zavihtel na mesto ljubljanskega župana. V ozadju pa je že mogoče slišati špekulacije, da bi Gasparija, če mu ne bi uspelo zmagati na predsedniških volitvah, LDS lahko ponudila kot kandidata za predsednika vlade. Ta funkcija je tradicionalno sicer rezervirana za predsednika zmagovalne stranke, vendar je vprašanje, ali bi bil Pahor, ki je resno meril na kandidaturo za predsednika države, pripravljen prevzeti premiersko mesto, če bi na volitvah zmagala SD. Zato se na levici širijo ugibanja, ali bi lahko v vlado povabili Zorana Jankovića, kar pa je malo verjetno, saj naj bi Janković najprej končal mandat ljubljanskega župana, pri čemer bo moral pokazati otipljive rezultate, če se bo hotel povzpeti v vlado.