a dušebrižnike iz Društva novinarjev Slovenije (DNS) je namreč Slovenska tiskovna agencija (STA) postala sporna v trenutku, ko sta se na njenih vodstvenih položajih znašla Alenka Paulin in Borut Meško, kar naj bi bil ključni dokaz, naj bi jo od tedaj vlada politično nadzorovala. Vprašamo pa se lahko, kje je bilo novinarsko društvo leta 2001, ko je bil za direktorja STA imenovan Igor Vezovnik, ki je bil v času komunizma uslužbenec organov za notranje zadeve oz. Službe državne varnosti. Vse to dokazuje, da sedanjih najglasnejših borcev za svobodo tiska nikoli ni motil duh Ivana Mačka-Matije v medijih, čutijo pa se ogrožene, ker se razmere na STA v primerjavi s prejšnjimi leti normalizirajo. Težko je sicer reči, od kod ta občutek ogroženosti, verjetno pa se marsikomu toži po časih, ko so novinarji imeli status družbenopolitičnih delavcev oz. »vojakov revolucije«. Sedaj, ko se stari monopoli razbijajo, pa se tiho zavedajo, da dejansko nikoli niso bili vajeni delovati v smislu avtonomije, na katero se ta radi sklicujejo. A to še ni vse. DNS je v svojem zadnjem nastopu zašlo v veliko kontradikcijo, ko je pozvalo vlado, naj poseže v dogajanje na Slovenski tiskovni agenciji in omogoči njeno normalno delovanje. Presenetljiv kopernikanski obrat! Če so se samooklicani borci za medijsko svobodo doslej bojevali proti kakršnim koli posegom politike v medije, sedaj zahtevajo prav nasprotno. To morda tudi pojasnjuje, zakaj se društvo ni odzvalo, ko je med televizijskimi soočenji na nacionalni TV pred referendumom o vključitvi v Nato v režijo večkrat klical sedanji predsednik stranke Zares Gregor Golobič. Podobnih posegov v avtonomijo medijev je bilo v času vladanja LDS še več, vendar so samooklicani borci za svobodo tiska ostali raje tiho ali pa so napadali tedanjo opozicijo, ki je zahtevala ureditev razmer na področju medijev. Pri tem jih ni ganilo niti javno dopisovanje Boruta Pahorja in Antona Ropa (»Dragi Tone, dragi Borut.«). Vse to dokazuje, da je njihov glavni motiv politični aktivizem v prid določene politične opcije in ne skrb za svobodo tiska. Vprašanje pa je, ali se sploh zavedajo, da s svojimi selektivnimi protesti, ki znižujejo stopnjo legitimnosti njihovega domnevnega prizadevanja za svobodo tiska, delajo drugim novinarskim kolegom medvedjo uslugo. Še en dokaz torej, da Slovenija potrebuje alternativno novinarsko društvo. 10