Še vedno eno najbolj popularnih vprašanj na temo blogerstva. Prepričljiva okvirna definicija ne bo nikoli obstajala, se je pa v javnost že dokaj uspešno razmetalo nekaj zavajajočih negativnih floskul. Da gre za »wannabe« umetnike, novinarje ali publiciste, ki nikoli ne bodo uspeli na tržišču. Da gre za ljudi, ki so prej pisali dnevnike, zdaj pa postavljajo na ogled svoje pisarije še javno. Da gre za frustrirance, ki blažijo komplekse s kvantanjem pod psevdonimi. Da gre za egocentrike in narcisoidneže, ki hlepijo po samopotrjevanju. In še in še karakteristik kroži, ki vsekakor tudi obstajajo, kakor se izkazujejo pri ljudeh zunaj virtualnega območja. Vendar obstajajo samo »tudi«. Blog predstavlja zgolj sodobno komunikacijsko orodje. Motivi za uporabo so različni, identitete avtorjev še bolj, zagotovo pa se slovenska blogosfera od blogosfer v večjih družbah razlikuje predvsem v tem, da je upanje na morebiten neposreden zaslužek jalovo. Z večine perspektiv predstavlja blogosfera odraz stanja naše družbe nasploh. Kreativen bloger ima za prodor in morebiten finančni dobiček približno enako možnost kot oseba s kreativnim potencialom v slovenskem prostoru sicer. Minimalno. Poleg grenke napovedi pa lahko računa na uspeh predvsem prek naklonjenosti vplivnih posrednikov, če že nima vplivnih prijateljev. Večina blogerjev je polpismenih, radi besedičijo, a neradi mislijo. Kot povprečen Slovenec. Večina blogerjev goji predvsem težnjo po sklepanju novih poznanstev, za kar v realnem vsakdanu zmanjkuje časa ali priložnosti ali s kakršnimi se bodo tudi bolje ujemali kot z ljudmi znotraj delovnega okolja, družine in že obstoječih prijateljstev in večina je tako komunikativnih in privlačnih, da crknejo že po nekaj objavah. Tipičen problem povprečnega Slovenca. Le najbolj vztrajni, zagnani, pismeni in ustrezni slovenskim stereotipom ali na drugi strani provokativni oblikujejo širok krog bralcev, s tem pa tudi širši krog možnih poznanstev. Najtežje se prebijejo v ospredje nadpovprečno kakovostni avtorji po slogu in vsebini. In preizkušajo meje verjetnosti. Uspe jim predvsem, če v komentatorskem »spremljevalnem programu« uprizarjajo pritegljive verbalne šove. Enako na klasični medijski sceni, le da ne dobi vsak priložnosti. Večina blogerjev uživa v pozornosti, ki pa jo večinoma podpirajo predvsem prijatelji, kot moramo tudi sicer v naši družbi prenašati določene ikone, ker jih držijo nad gladino prijatelji. Veliko dobro obiskanih blogov je informativno in mnenjsko siromašnih, a so uspeli akumulirati velik krog plehke in mentalno skope publike. Klasični mediji so taisto publiko že vzgojili in jo hvaležno podpirajo, da bi se le še množila. Blogosfera trpi pomanjkanje zanimivih intelektualcev, ki bi s priljudno posredovanimi mnenji spodbujali k dvigu žlahtnejše mentalitete družbe. Kot smo ob sledenju klasičnim medijem že skoraj pozabili, da obstajajo. Ob le redkih blogih, ki jih uporabljajo za samopromocijo medijsko že izpostavljene osebnosti, ne trpimo od vsebinske praznine in dolgočasja. Pomanjkanje karizme na slovenski medijski sceni je postal že običaj, kako bi bilo na blogu drugače. Blogosfera sporoča predvsem to, kar sporoča klima družbe. Skupni imenovalec blogerjev pa je vsekakor v volji do izražanja in komunikacije, v želji po odzivanju in odzivih. To pa je lastnost, ki v novodobnem hitrem, površnem in medsebojno odtujenem načinu življenja na žalost izumira.