Rima se v posameznem jeziku obrabi, zato smo do nje tudi čedalje bolj zahtevni; kar devetnajstemu stoletju spregledamo, tega dvajsetemu že ne odpustimo. In vendar boste kaj hitro videli, da so recimo istovrstne rime (gre za besedne vrste) pri Prešernu redke; in tudi pozneje pri boljših pesnikih z izrazitejšo tehnopoetiško samokontrolo, recimo pri Božu Vodušku ali Niku Grafenauerju; Gregor Strniša jo je celo nadomestil z asonanco, se pravi ujemanjem samo samoglasnikov. Na splošno in kratko lahko rečemo, da naš jezik omogoča bogato rimanje. Seveda so okoliščine, kjer lahko prav lepo ustreza tudi recimo preprosta istovrstna rima tipa mrak - oblak, reven - poševen, rotila - ljubila, celo dva nedoločnika jo v kakšnem persiflažnem kontekstu zvozita, in seveda so, po drugi strani, tudi dobri, celo veliki pesniki, ki rimajo vsaj tu in tam precej površno, ne da bi to pridilo njihovo poezijo. Žalostno pa je, kadar se hoče kakšno pero izprsiti ravno z retoričnimi in glasovnimi figurami, pa se zavoljo izrabljene ali banalne rime moj - tvoj izgubi še tisto, kar je obetavnega. Posebno težko se je odreči kakšni slabi rimi pri prevajanju, kjer se včasih usede kar sama in najvarneje reši pomensko ustreznost. Gotovo pa da če bi poezijo prepoznavali in cenili samo po rimah, rajši kar odnehajmo.