Ustavno sodišče se strinja s pobudnico, da gre za zelo močan poseg, vendar so se za enake in močnejše posege odločili v vrsti držav po svetu. Zakonodajalec je očitno ocenil, da z ostalimi uzakonjenimi ukrepi za omejevanje porabe tobačnih izdelkov (prepoved kajenja v javnih prostorih, opozorila o škodljivosti za zdravje, prepoved prodaje osebam, mlajšim od 15 let idr.) ne bo v celoti dosegel želenega cilja, ob upoštevanju dejstva, da uporaba tobačnih izdelkov povzroča zasvojenost. Zasvojenost pa v psihičnem pomenu (psihična zasvojenost) pomeni stanje, v katerem se zasvojenec vrača k uživanju kake snovi zaradi spomina na njen ugodni učinek; gre za odvisnost od česa, čemur se kljub škodljivosti za osebnost, zdravje sam ne more odreči oziroma se težko odreče. Reklamiranje tobačnih izdelkov, ki povzročajo zasvojenost, gotovo vpliva na tak spomin. Tega ne preprečujejo niti opozorila na škodljivost uporabe tobačnih izdelkov niti prepoved kajenja v javnih prostorih niti prepoved prodaje mlajšim od 15 let, prav tako pa sami po sebi tudi ne ukrepi, ki jih navaja pobudnica (protikadilski izobraževalni programi, programi zdravljenja zasvojenosti). Zato imajo omenjeni ukrepi po mnenju ustavnega sodišča le omejen učinek opozorila.