Navadni gledalec bi nemara našel kakšno drobno ugodje ob kakšnem detajlu, sicer pa najbrž ne ve dobro, za-kaj-je-šlo v teh epizodah. Cinefilu kot filmskemu verniku pa je stvar jasna: tu gre kajpada za tako imenovano filmsko samonanašalnost, na eni strani utelešeno v osebi kinooperaterja Štrockega, na drugi pa razvito v štirih epizodah, ki nakazujejo njegovo postopno izginjanje. In z njim vred tudi kina: ta je že v uvodni epizodi zaprt, pa tudi sam kinooperater je vpeljan kot legendarno bitje, ki bo obstajalo samo še v filmu, ki ga o njem snemajo. Zato mu pač ni težko komunicirati s filmskimi bitji, kot se dogaja v drugi epizodi, toda v tretji ga že ukine televizijski ekran. V četrti, najbolj fantastični epizodi, ki s svojo umetelno scenografijo ne spominja zaman na nemški ekspresionizem, mu preostane samo še posmrtna oziroma vampirska eksistenca, ki pa si že pomaga s postfilmsko oziroma digitalno tehniko. Ampak niti ta cinefilska interpretacija se ne more znebiti zoprnega občutka, da ni ravno prepričljiva.