Tam smo srečali tudi moškega, ki je bil v dveh taboriščih, Omarski in Trnopolju. Omarska je hujša, najhujša, to so pripovedovali vsi, v klubu, begunci - bivši taboriščniki, ki zdaj živijo v napol zgrajeni soseski v Zagrebu, ta moški. Preživel je obe taborišči, sedaj živi na golih tleh v neki hiši v Zagrebu, za katero plačuje sto mark na mesec. Vendar četniki ne pustijo, da bi ljudje s sabo odnašali denar, pa ga ženske vseeno skrivoma odnašajo. Vendar gorje, če ga četniki najdejo, če je skrit v rokavu, odsekajo roko, če v hlačnici, nogo. Pripovedoval je tudi, kako je v tem najhujšem taborišču na ozemlju zahodne Bosne, v katerem je nekaj tisoč ljudi. Komuniciranje med njimi sicer ni dovoljeno, pa vendar se najde način, da se povpraša: Koliko jih je v vaši sobi, koliko v vaši? Ni treba veliko poizvedovati. V njihovi sobi, je povedal, je bilo približno petsto ljudi, soba pa je bila velika deset krat deset metrov. Sam je bil v prostoru v kleti, nad njimi so bile pisarne, zasliševalnice. Vsako noč so se slišali kriki pretepenih. Nihče razen enega ni umrl od krogle. Vsi so umrli zaradi udarcev. Le kako je vedel, če je bilo težko komunicirati z ljudmi iz drugih delov? V kleti je bilo okno, na drugi strani pa so na dvorišče metali trupla. Ali še žive ljudi, za katere ni bilo več upanja. Njega niso mučili, star je, vse življenje je bil kmet. Toda tiste bogatejše ali na položajih, tiste zares mučijo, pravi.