Nemška armada je tako lahko postavila na bojišče šestindvajset aktivnih in trinajst rezervnih korpusov vojske, ta je bila razdeljena v sedeminosemdeset pehotnih divizij, enajst konjeniških divizij in štiriinštirideset landverskih brigad. Zaradi izvrstno izučenih rezervistov je bila bojna vrednost rezervnih enot le malenkost manjša od vrednosti aktivnih. Nemška vojna industrija, ki je bila najmočnejša v Evropi, je tudi omogočila, da je bila vojska dobro opremljena z orožjem. Nemške enote so imele dva tisoč težkih topov, kar je bilo na začetku vojne več, kot so jih imele Velika Britanija, Francija in Rusija skupaj. Ob tem so nemške čete imele še približno sedem tisoč tristo lahkih topov. Imele so tudi veliko minometov, med njimi celo 305-milimetrske težke možnarje za rušenje trdnjav. Nemci so tudi leta in leta razvijali svojo železniško mrežo. Pri tem se niso ozirali zgolj na gospodarsko korist, ampak tudi na strateško. To jim je omogočilo, da so lahko med vojno čete in vojno opremo premeščali z enega bojišča na drugo.