Začelo se je s pomanjkanjem deviz. Pred leti, ko je bil gospod Milan Podlipec zaposlen v razvojnem oddelku ljubljanskega podjetja Elektromedicina, so tam izdelovali manjše stomatološke zobne vrtalke in imeli velike težave z nakupom nasadnih instrumentov, ki so jih lahko le uvozili, deviz pa ni bilo. »Rekel sem si, saj nasadnih instrumentov ne more biti tako težko izdelati doma, se zakopal v delo in jih na svojo roko razvil. Zaradi inovacije so v podjetju nastala nesoglasja. Prizadeval sem si, da bi jih začeli proizvajati, vendar so mi postavili nemogoče pogoje,« se gospod Podlipec spominja težav, ki sodijo v folklorno zakladnico slovenske nevoščljivosti. Odšel je, pred devetimi leti postal obrtnik, začel nasadne instrumente izdelovati sam in postopoma proizvodni program dopolnil še z drugimi stomatološkimi napravami, ki jih na slovenskem trgu ni bilo: od stola do zobnih turbin, odstranjevalnikov kamna, mikromotorjev in podobnih instrumentov. Naprave, ki jih je proizvajal, je tudi sam izboljševal in vložil pet patentnih prijav za inovacije. Za eno izmed njih je na sejmu inovatorjev v Bruslju dobil zlato medaljo. »Nagrade sem sicer vesel,« je pripomnil, »je lepa stvar, vendar bi bil še bolj vesel, če bi priznanje bistveno pripomoglo tudi k uspešnejšemu trženju.«