Na straneh zdravega življenja belušem ne bi namenjali toliko prostora, če rastline ne bi imele tudi zdravilne moči. V vrhovih poganjkov je največ vitamina C, v steblu pa še nekaj vitaminov B1, B2, A ter železa, fosforja in kalcija. Slednji so v pomoč tudi mastnemu in eteričnemu olju asparaginu, jantarjevi kislini, tirozinu, vsi ti pa belušem dajejo zdravilnost. Za zdravljenje tako največ uporabljamo poganjke, vendar so zdravilne tudi korenine. Prva in najpomembnejša zdravilna moč belušev je boljše delovanje ledvic in zato tudi boljše izločanje vode iz telesa. Ker vsebujejo malo ogljikovih hidratov - le 2,2 odstotka in prav tako malo maščob, so nadvse priporočljiva dietna hrana za ledvične in sladkorne bolnike, seveda pripravljeni brez majoneznih in drugih sicer slastnih omak. Poleg dobrega vpliva na izločanje vode imajo beluši tudi odvajalno moč. Vsebujejo namreč veliko vlaknin, ki jih naš želodec ne prebavi, kar pomeni, da oblikujejo balast, povečajo količino blata ter tako odpiralno delujejo na debelo črevo. Po sveže pripravljenih beluših bi pogosteje morali poseči ljudje, ki imajo v seču beljakovine, morda pesek v žolču in mehurju, hemeroide in težave z jetri, pa tudi tisti z glavoboli, depresivni, potrti in pozabljivi. Znanstveniki so namreč dognali, da beluši vsebujejo določene snovi, ki premagajo potrtost, občasno depresivnost in pozabljivost. Torej, če vam okus in vonj česna ne ustrezata, proti pozabljivosti jejte beluše. Čeprav so beluši tako zdravi, velja tudi opozorilo: lahko bi škodovali bolnikom, ki trpijo za akutnim vnetjem sklepov, ki imajo slabe živce ali jih muči nespečnost, pa tudi vsem, ki imajo obolelo prostato. Čeprav pospešujejo izločanje vode in delovanje ledvic, niso priporočljivi za bolnike z vnetjem sečil, zato naj se ti o uživanju belušev posvetujejo z zdravnikom.