Tom Turk se znanstveno ukvarja s toksini, ki jih proizvajajo spužve in morske vetrnice. Kot morski biolog in potapljač se ukvarja s popularizacijo znanosti in piše knjige. Kot politično bitje pa razmišlja o negativnih vplivih človeka na okolje. Ali drži mit, da je slovenski del Jadrana po biotski pestrosti »srednja žalost«, da tam praktično nič ne raste?Če bi vprašali kolega Lovrenca Lipeja, ki se ukvarja z biodiverziteto v slovenskem delu Jadrana, bi vas absolutno demantiral. Določena območja našega morja po biološki pestrosti močno presegajo marsikaj drugega v Sredozemlju. Res pa je, da je ta življenjska združba zelo posebna, drugje v Sredozemlju ni podobne, pogojujejo pa jo posebne hidrografske in geološke razmere. Fliša je namreč v Sredozemlju zelo malo, po drugi strani je Tržaški zaliv zelo zaprt, pojavljajo se velika nihanja v temperaturi, precejšen je tudi dotok hranilnih snovi.Je teh zelo veliko?Dotok iz obalnih mest ter rek, kot so Soča, manjši pritoki, delno tudi Pad, vse to prinaša velike količine hranilnega materiala, kar ustvarja dokaj posebne razmere. V njih se tam, kjer je dovolj habitatnih tipov dna, oblikujejo posebne združbe, ki jih zaradi vsega tega ne najdemo nikjer drugje. Po drugi strani je res, da je velika večina Tržaškega zaliva in s tem tudi naše obale peščeno muljasta, veliko je usedlin, dno je dokaj enolično, morje pa plitvo. Zaradi tega je tudi bolj občutljivo in v razmerah, ko na obsežnih površinah dna ni dovolj kisika, lahko pride do občasnih pomorov bentoških organizmov, kar dobesedno izbriše celotno življenjsko združbo.Katera so naša tipična življenjska območja severnega Jadrana?Zagotovo so to tako ali drugače zavarovana območja, zlasti rt Madona s piransko Punto, se pravi podvodna stopnica oziroma flišni prag, ki se od petih metrov spusti do največ 15, 16 metrov globine. Zanimiv je celoten Mesečev zaliv, od rta Ronek do rta Strunjan, ter delno tudi Debeli rtič, tu gre za položno, zatraveno morsko dno. Posebni obalni tipi so tudi solinsko življenjsko okolje v solinah ter tisto v zatokih in lagunah, ki pa so pri nas ohranjeni le v sledovih. Ti habitati so v okviru Sredozemlja razmeroma redki, zato so tam združbe organizmov drugačne kot drugje. Nimamo pa v slovenskem morju pravega koraligena... … koraligena? Gre za tipično življenjsko združbo rdečih koralinskih alg in nekaterih vrst koralnjakov, ki se razvije v srednjem in južnem Jadranu ter drugod v Sredozemlju na strmih podmorskih klifih. Ti so apnenčasti, dotok organskih delcev ni primerljiv s tistim v severnem Jadranu, tokovi so bolj izraziti, globine so večje, temperature bolj enakomerne. To so razmere, kjer se na zasenčenih delih v vsej bujnosti razvijejo na primer velika pahljačasta gorgonija, rdeče koralinske alge ter razni mahovnjaki in spužve, ki utrjujejo to skupnost.V vaši knjigi Pod gladino Mediterana je obdelanih okoli sedemsto vrst živali in rastlin.Po pravici povedano jih niti nisem natančno preštel. Mislim pa, da je s slikami in opisi predstavljenih nekaj več kot sedemsto vrst, okoli 720.Koliko od teh jih najdemo v slovenskem morju?Enoznačnega odgovora ni, saj morje ni kopno. Nikoli ne moremo zagotovo reči, ali določna vrsta je ali je ni. Če so vrsto enkrat zasledili, še ne pomeni, da tam stalno biva. Prav tako če je niso, še ne moremo reči, da je ni. V povprečju pa je v slovenskem delu Jadrana takole po grobi oceni nekako tri petine vrst, ki jih najdemo v knjigi. Kolega Lipej s sodelavci je ob piranski Punti, ki je majhna, tako rekoč mikro lokacija, od gladine do globine dvajsetih metrov preučeval ribe iz družine babic. Našteli so devetnajst vrst babic, v vsem Sredozemlju jih živi dvaindvajset. Ali obstaja endem, vrsta, ki živi samo v našem delu Jadrana? Endem naj bi bila rjava alga jadranski bračič, ki naj bi živel samo v severnem Jadranu. Dejansko ga je tukaj največ, kar pa še ne pomeni, da ne more biti še kje drugje. V morju je to zelo težko reči, čeprav so določene vrste našli samo tukaj. Zanimiv primer je goli polž Cumanotus beaumonti, ki so ga v Sredozemlju prvič slikali v morju ob piranski Punti. Ampak temu ne morete reči endem, saj ga poznajo na Atlantski obali, na Irskem in na Norveškem. Obstaja še en, leto mlajši posnetek iste vrste z naftne ploščadi pri Raveni. Nasploh gre za zelo redko vrsto, ki se prehranjuje z morskimi narcisami, te pa se pojavljajo le občasno, saj jih včasih tudi po več let sploh ni. Polža je podvodni fotograf Borut Furlan slikal v času pojava narcis, še vedno pa ni jasno, kako je prišel k nam. Prav lahko so ti polži prišli v Jadransko morje z ladijskimi balastnimi vodami. Ličinke so se v zimskih razmerah, ko je v severnem Jadranu morje dokaj mrzlo (gre za vrsto, ki živi v bolj mrzlih vodah) razvile v odrasle polže. Ker so imeli takrat tudi ustrezno hrano, so se začasno obdržali. Seveda pa so to le ugibanja.Kaj pomeni številka 720 vrst? Verjetno jih je nekaj izginilo, še preden so jih klasificirali, nekaj jih še čaka na odkritje…Ocenjujejo, da v Sredozemskem morju živi okoli deset tisoč vrst. Pri tem gre večinoma za zelo majhne vrste, ki živijo v nenavadnih okoljih, na primer med zrnci peska. Povprečni opazovalec jih nikoli ne vidi, tudi jaz jih nisem. Veliko slabo poznanih vrst je planktonskih. Kolega in soavtor knjige Marjan Rihter, ki se ukvarja z mikroskopsko biologijo, če lahko tako rečem, je z mikroskopom našel cel kup stvari, ki jih navaden smrtnik ne bi. Zelo malo ali skoraj nič ne vemo o globokomorskih habitatih v Sredozemlju. Opravljenih je bilo nekaj raziskav, ampak to je le praskanje po površju. Poleg tega v Sredozemsko morje prihajajo še migranti iz tropskega Atlantika ali še pogosteje iz Rdečega morja skozi Sueški prekop…… ilegalni priseljenci…… hja, to je normalno dogajanje, ki je povezano z globalnimi spremembami podnebja in segrevanjem Sredozemlja. Prihod rdečemorskih oziroma lesepskih migrantov – tako se imenujejo po načrtovalcu Sueškega prekopa Ferdinandu de Lessepsu – je tudi posledica naraščanja slanosti v vzhodnem Sredozemlju, ki postaja podobna slanosti v Rdečem morju. To je deloma posledica povečanega izhlapevanja, deloma pa zmanjšanja pritoka Nila po zgraditvi Asuanskega jezu. Je biotska pestrost Jadrana ogrožena zaradi človekove dejavnosti?Po mojem mnenju veliko več škode od razvpitega onesnaževanja človek povzroči z neposrednimi posegi v morje, predvsem z nekontroliranim ribištvom. To je glavni vzrok za upadanje biološke pestrosti. Med prvomajskimi prazniki sem obiskal lošinjsko ribarnico in pri večini od približno desetih vrst rib, ki so bile naprodaj, je bilo 90 odstotkov premajhnih. Če so v kašeti trije veliki osliči, zraven pa sto majhnih, potem je jasno, da si ribiči dolgoročno žagajo vejo, na kateri sedijo. Vzrok za to so socialno-politični dejavniki, na katere biologi, naravovarstveniki in vsa ozaveščena javnost nimajo vpliva, ker so vložki za politiko preveliki. Razglašanje ekološko-ribolovnih con je larifari. Gre samo za vprašanje, kdo bo izkoriščal naravne vire, ne pa kako. Izkoriščali jih bodo tako kot doslej, zato je čisto vseeno, ali po morju rijejo Hrvati, Italijani ali pa Slovenci. Vsi ribarijo na popolnoma nesprejemljiv način, ki ni trajnosten.Kaj to pomeni – kočarjenje, premajhna okna v mrežah?Premajhna okna so seveda posledica izlova. Če hočeš karkoli ujeti, moraš uporabljati vedno več ribolovnih orodij, vedno bolj fine mreže. S kočarjenjem se uničuje morsko dno, siromašijo se vse življenjske združbe. Verjetno tudi onesnaženje ni zanemarljiv dejavnik?Res je, da se povečuje urbanizacija, vendar se hkrati izboljšuje delovanje čistilnih naprav, vse več odplak je prečiščenih. Dejstvo pa je, da z večjimi rekami v morje priteka preveč svinjarije, kar povečuje količino razpoložljivih hranil. Vseh ekosistem preprosto ne more predelati. Problematičen je vse bolj obsežen turizem, saj se ekstremno povečuje promet po morju. Tudi tovorni promet velikih ladij je grožnja, saj je balastne vode zelo težko nadzirati. Po mojem vedenju to počno samo Reki sv. Lovrenca pred vstopom v severnoameriška Velika jezera. Pri nas tega ne počno. Na srečo so za zdaj ustavili gradnjo naftnega terminala na Krku. Največja nevarnost so namreč prazne ladje, ki priplujejo polne balastne vode, to pa pred natovarjanjem izpustijo v morje. Bilo je že kar nekaj primerov, ko so z balastno vodo vnesli tujerodne organizme, ti pa so povzročili precejšnjo škodo.Tudi v Jadranu?Morda, toda pravih dokazov ni. Vsekakor pa še niso vnesli takih tujerodnih organizmov, ki bi povzročili večjo škodo. V Črno morje so vnesli na primer rebračo, ki je požrla praktično vse ikre inčunov in dobesedno zdesetkala populacijo ribolovno pomembnih rib. Dejansko največja nevarnost pa je prevelik ulov rib, ne samo v Jadranu ali Sredozemlju, to je problem vseh svetovnih oceanov. Ali so zloglasne alge ubijalke, mutant tropske alge, ki naj bi pobegnil iz akvarija v Monaku, dejanska nevarnost ali gre samo za mit?Dejstvo je, da se je ta alga razširila po dobršnem delu Azurne obale, tudi na ligursko stran, najdemo jo tudi drugod po Sredozemlju. Vendar je to širjenje očitno omejeno. So določena območja, kjer se je zelo dobro prilagodila in uničila kar obsežne predele dna, težko pa bi rekel, da se bliskovito širi po Sredozemlju ali da zelo močno vpliva nanj. Prišla je tudi v Jadran, najbolj je z njo prekrit Starogradski zaliv na Hvaru, vendar se od tod ni širila. Tudi na območju Malinske na Krku, kjer so bila posamezna najdišča, je sedaj ni več. Druga vrsta, grozdasta kavlerpa (Caulerpa racemosa), ki se prav tako širi po Sredozemlju, bi znala povzročiti več težav. Sploh če se bo segrevanje Sredozemlja nadaljevalo s takšno naglico kot zdaj. Prišla je iz Rdečega morja in se počasi, vendar konstantno širi. Kakšne posebne obrambe pred temi algami ni, razen če bi se z algami preselili tudi ustrezni plenilci, ki se z njimi hranijo. Za zatiranje teh alg so sicer poskusili že vse mogoče, a nič kaj uspešno.Kako pa je z vnosi tujerodnih vodnih organizmov pri nas?Zanimiv pojav vnosa tujega organizma v naravno okolje so mrtvice Save tik ob avtocesti med Mokricami in Čatežem. Mrtvice so namreč na debelo pokrite z vodno solato, ki je čista subtropska vrsta, najdemo jo recimo na Floridi. Očitno se v mrtvico iztekajo izviri tople termalne vode, zaradi česar lahko solata preživi zimo, vprašanje pa je, kako je prišla tja. Iz Amerike zagotovo ne, tako da jo je v mrtvice najverjetneje dal kakšen akvarist, iz nekaj rastlin pa lahko dobiš morje…… ali Florido…… res je. Leto dni sem preživel na Floridi in tista mrtvica pri Čatežu je dejansko podobna ribnikom na severni Floridi. No, resnici na ljubo, vodna solata tudi tam ni doma, je invazivna rastlina, ki na Floridi povzroča kar velike probleme.Govorite o ropanju morij, hkrati pa je še ne tako dolgo nazaj veljalo, da je morje neizmerna zakladnica, ki bo nahranila vse človeštvo? Ja, ampak če bi bilo morje kopno, bi hitro spoznali, da to ni res. Ljudje ne živimo v morju, vse tisto pa, kar v njem živi, je za večino težko doumljivo. Zelo hitro se lahko poistovetimo z medvedom ali tigrom, zelo težko pa z modroplavutim tunom. Ali z morskim psom. Čeprav imata oba v svojem okolju podoben pomen kot veliki plenilci na kopnem. Populacije teh živali v morju so dokaj dobro poznane, morda celo bolje kot kopenske populacije velikih zveri. Pri nas se še prerekamo, koliko medvedov dejansko živi v Sloveniji, hkrati pa je javnost je razdeljena ob vsakem odstrelu.Ko pa vidimo mrtvega morskega psa, si oddahnemo…… čeprav mu porežejo samo plavuti in ga še živega vržejo nazaj v morje ter pustijo klavrno poginiti. Tudi na Jadranu?Ne, v Jadranu je morskih psov le za vzorec.Pa ste videli kakšnega?Samo morsko mačko, pa še te zelo dolgo ne, vsaj petnajst let. No, pri medvedih torej obstaja določen odpor do njihovega odstrela, medtem ko nikogar ne motijo vsakodnevne reklame za konzerve tun, ljudem se zdi to povsem normalno. Dejstvo pa je, da je v tridesetih letih populacija modroplavute tune v Sredozemlju padla na deset odstotkov nekdanjega števila.Dobesedno zdesetkana?Dobesedno. Pri vrhunskem plenilcu na vrhu prehranjevalne verige to lahko pomeni katastrofo za celotni ekosistem. To je približno tako, kot če v savani ne bi bilo levov ali v džungli tigrov, pri čemer so prehranjevalne verige v morju velikokrat bolj zapletene, povezave med njimi manj jasne in ne veš, kakšne bodo posledice. Oznaka ekološko-ibolovne cone je torej zavajajoča, saj gre zgolj za izkoriščanje?Gre za ribolovno cono, na ekološko cono kar pozabimo. Vse zanima samo izkoriščanje, ne varovanje. Varovali bomo le pred drugimi.Kaj svetujete nekomu, ki bi rad ohranil biološko pestrost morja? Naj ne kupuje konzerv tun?No, primer tun pogosto uporabim, ker je zelo znan. Tune reklamirajo, ker naj bi imele polinenasičene omega maščobne kisline, ki naj bi bile tako imenovane zdrave maščobe. Hkrati obstajajo zelo resne raziskave, ki kažejo, da ti vrhunski plenilci v svojem mesu akumulirajo vse, kar pride skozi prehranjevalno verigo. Koncentracije živega srebra ali kadmija v teh ribah vsaj stokratno presegajo koncentracijo v ribi, ki je na dnu prehranjevalne verige, ali vsaj ne tako visoko. Če bi jedli tuno zelo pogosto, bi vase vnašali nenormalne količine težkih kovin. Že s tega stališča gre torej za dvorezen meč. V Sredozemlju obstaja tudi fatening, debeljenje tun, ki je enako gojenju prašičev. S to razliko, da prašičem pustimo, da se reproducirajo, tunom pa ne. Ulovijo namreč mlade tune, jih v kletkah večinoma hranijo s skušami in sardelami, da hitro rastejo in se redijo, nimajo pa prostora in časa, da bi se razmnoževale. V morju spolno zrelost dosežejo v nekaj letih, tune namreč živijo tudi do dvajset let, v kletkah pa hitro dosežejo konzumno velikost, zato jih zakoljejo in večinoma pošljejo na Japonsko. To povzroča še več škode kot ribolov odraslih divjih tun.Zakaj je to bolj škodljivo?Zaradi tega, ker jim ne dajo možnosti, da bi se reproducirale, zato upada reproduktivni potencial vrste. Ampak to je le en primer, obstaja jih še cel kup. Podobna je zgodba z atlantsko trsko, njena lovišča so dobesedno pospravljena. Kar seveda pomeni propadanje ribiške industrije, ker nima trajnostnega načrta in ker se ne držijo kvot.Kako torej kupovati ali jesti ribe brez slabe vesti?Ni treba imeti slabe vesti. Prav je, da so ribe na našem jedilniku. Po pravici vam povem, da tudi sam nisem povsem dosleden. Trikrat ali štirikrat na leto si privoščim tunji zrezek, ker ga imam pač rad. Tudi kakšno konzervo tune kupim. Vendar pa je treba biti pri tem zmeren, vse skupaj omejiti na minimum.Je rešitev morja v vegetarijanstvu?Zanimivo je, da na primer nekateri vegetarijanci, ki ne jedo mesa, uživajo ribe. Čeprav so bile domače živali skozi tisočletja vzgojene prav za hrano in z njihovim uživanjem ne bo porušeno naravno ravnovesje. Če pa jeste hrano, ulovljeno iz narave, je stvar precej hujša. Seveda to ni poziv, naj prenehamo jesti ribe. Me pa vedno fascinira, ko grem skozi ribarnice in vidim v njih sam ribji drobiž, ki mu niti niso dali možnosti, da bi se razmnoževal in vzdrževal populacijo. Treba je izbirati dovolj velike ribe. Težava pa je v ribolovu, ki ni diskriminatoren, polovi ali uniči vse, kar leze ali plava.Pravite, da onesnaževanje ni največja grožnja morju. Kaj pa bi pomenila gradnja velikih plinskih terminalov v razmeroma zaprtem ekosistemu Tržaškega zaliva?To je dejansko lahko velika nevarnost. Že samo razlitje nafte iz ladijskih tankerjev bi pomenilo dolgoletno ekološko katastrofo za to območje. Na tehnologijo plinskih terminalov se ne spoznam, vem pa, da uporabljajo belila za čiščenje. Jasno je, da je vsaj za neposredno okolico to huda obremenitev. Težava je v resnično zelo plitvem morju Tržaškega zaliva. V njem vladajo posebne razmere, ki so zelo podvržene zunanjim vplivom, ravnovesje se lahko poruši zelo hitro. Dober primer je naravna poletna stratifikacija, ko zmanjka kisika pri morskem dnu. Najhujša je bila leta 1983, ko se je tako drastično spremenila podmorska življenjska združba, da se ni nikoli obnovila v svojem prejšnjem obsegu.Kako pa je prišlo do tako hude spremembe?Bilo je zelo vroče poletje, podobno kot leta 2003 ali kot napovedujejo letošnjega, z zelo malo padavinami, z brezvetrjem, zaradi česar ni bilo mešanja morske vode. Zato ni bilo termokline, temperaturne razlike med površinsko ogreto vodo in globljimi plastmi vode. Ta poleti ponavadi nastane med petimi in sedmimi metri globine. Leta 1983 se je temperatura od površja do dna praktično izenačila, tako da je bila pri dnu samo stopinjo ali dve nižja. Ker je zaliv zaprt, vanj pa priteka veliko organskih snovi, se pravi hrane, je prišlo do obsežnega cvetenja planktona, in ko se je ta masa usedla na dno in odmirala, je zelo hitro porabljala kisik. Ker je topnost kisika v vodi pri višjih temperaturah precej manjša, je kisika meter ali dva nad dnom praktično zmanjkalo. Na obsežnih območjih so se vsi organizmi, ki so pritrjeni ali ki živijo vkopani dno, preprosto zadušili. Deloma tudi zaradi tega, ker se je sluz usedala na njih in se niso mogli očistiti. Na koncu je nastala enolična puščava, prekrita s tankim slojem sivočrnega železovega sulfida. Kako obsežen je bil pomor?Na nekaterih območjih Tržaškega zaliva je pomrlo dobesedno vse, skoraj povsod pa je prišlo vsaj do hudega pomanjkanja kisika. Po pomoru leta 1983 se življenje na dnu ni nikoli obnovilo v prejšnjem obsegu. Se pravi, da je sedaj pod nami drugačen Tržaški zaliv, kot je bil nekoč? Več kot dvajset let ni bilo dovolj, da bi si opomogel?Ne. Tudi zaradi tega, ker so bila vmes obdobja podobnih dogodkov, sicer ne tako obsežnih, a vendarle. Zdaj je na dnu, na pamet rečeno, le dvajset odstotkov nekdanje življenjske združbe sekundarnega trdnega dna. Je to vzrok za vedno bolj revno morje, kot radi trdijo ribiči in potapljači?Pomor je kombinacija več vzrokov, ki se ujamejo in zaradi tega pride do drastične spremembe. Manjše spremembe pa se dogajajo ves čas. Pred skoraj štiridesetimi leti, ko sem se z očetom začel potapljati ob zahodni obali Istre, so bile razmere neprimerljive z današnjimi. Ampak to se ni zgodilo zaradi enega dogodka, pač pa zaradi sosledja različnih stvari. Dogajalo se je počasi, na tej poti tega niti ne opaziš. Tudi če upoštevam, da je spomin selektiven in da vedno idealiziramo preteklost, so spremembe vendarle drastične. Najbolj se to vidi pri ribah. Tudi zaradi tega, ker so največji organizmi in so nam najbližji. Včasih kavali niso bili nič posebnega, v Lanterni so se ob popoldnevih vedno sončili pred luknjami. Vagoni cipljev ali salp so se vozili mimo obale, luknje so bile polne šargov. Tega že davno ni več. Postopoma se je vse spremenilo. Kaj se šele dogaja z organizmi, ki jih večina sploh ne opazi in se zdijo povsem nepomembni, hkrati pa imajo povsem natančno in določeno vlogo v ekosistemu.Koliko časa ste zbirali material za knjigo Pod gladino Mediterana?Slike so nastajale vse od leta 1980 pa do 2007. Večina pa jih je nastala v zadnjih desetih letih, od izida moje prve knjige, Živalski svet v Jadranskem morju.Ste garali?V glavnem je garal fotograf Borut Furlan, brez njega te knjige ne bi bilo. Ima izredno dobro oko, zelo dobro pozna habitate, najde stvari, ki jih večina drugih ne bi. Sva pa nekaj let nazaj kakšno poletje posvetila slikanju določenih vrst, ki niso vedno na repertoarju podvodnih fotografov, so pa zelo običajne in jih je lahko slikati, samo kakšen kamen moraš obrniti in pogledati pod njega. Za vse vrste ni vedno slik, za nekatere jih je toliko, da se je težko odločiti, katero izbrati, kar je sladka težava. Če pa pregledaš tri ali štiri tisoč fotografij, kolikor jih je na koncu šlo skozi moje roke, se ti na koncu tudi majčkeno meša.Je v knjigi kakšna vrsta, ki je v naravi ni več mogoče najti?Hmm… mislim, da ne. Je pa res, da so nekatere vrste v knjigi ekstremno redke, mogoče obstaja le eden ali največ par posnetkov. To je draž potapljanja in iskanja, saj vedno naletiš na kaj, česar še nisi videl. Verjetno bi s potapljanjem že nehal, če ne bi vedno upal, da bom še kaj našel in fotografiral. Tudi ob vse bolj revnem morju?Človek se preusmeri, svoje prinesejo tudi leta. Ko si še mlad in poln energije, misliš, da boš dosegel neslutene globine, videl morske pse ali ne vem kaj, drugo te niti ne zanima. Ko pa spoznaš, da si fizično omejen, postaneš bolj pameten, začneš gledati druge stvari. To je evolutivna pot, vedno lahko najdeš kaj novega, treba pa je gledati drugam in na drug način, kot si bil vajen prej.Ali potapljači že povzročajo škodo, saj je šport postal moderen, dostopen in jih je vedno več?Do določene mere zagotovo, čeprav v Jadranu manj kot drugod. Razmere za potapljanje so v Jadranu takšne, da se ni treba usedati na dno, potaplja se večinoma vzdolž podvodnih sten. Tudi akvatorij je razmeroma velik, tako da je ta dejavnost zelo razpršena. Povsem drugače je na določenih območjih, na primer v Šarm el Šejku ali na Hurgadi. Ko je bil Sinaj leta 1980 še okupiran, na njem ni bilo ničesar, nekaj beduinov in nič drugega. Šarm el Šejk je bila navadna beznica, danes je hotel pri hotelu, prihaja na tisoče turistov in potapljačev, zato je jasno, da se to pozna okolju. Čeprav so Egipčani dokaj dobro organizirani in tudi ozaveščeni. Tako so nam na svetovnem prvenstvu v podvodni fotografiji leta 2001 omogočili, da smo sami trenirali na kosu koralnega grebena. Toda dogajalo se je, da sem se naenkrat dobesedno znašel v jacuzziju, saj je pod nami zagomazela skupina petnajstih turističnih potapljačev, ki so dihali in spuščali zavese zračnih mehurčkov. Če je na vsakem grebenu vsak dan na desetine potapljačev, ni treba biti zelo pameten, da ugotoviš škodljivost tako skomercializiranega početja.Se je v tridesetih letih odnos do potapljanja zelo spremenil? Sploh z ekspresnimi bazenskimi tečaji? Nekoč smo po starem sistemu CMAS tečaje opravljali štirinajst dni, po dokaj strogih kriterijih, kar je dobra osnova za početje pod vodo. Sedaj si tri dni v nekem »šnelkurzu«, kot je recimo sistem tečajev PADI, in bolj ali manj vse narediš v bazenu, dobiš pa kvalifikacijo, ki ti omogoča, da lahko prideš v vsak potapljaški center na svetu. Hkrati takšni potapljači nimajo niti osnov, kar je na koralnem grebenu, kjer vsi mahajo okoli sebe kot zmešani in potonejo na vrh koral ter jih lomijo, katastrofa. Ampak tako je. Komercialni interes je čim več ljudi spraviti skozi tečaj in pobrati denar.S prvomajskimi prazniki se je začel naš vsakoletni eksodus izpod Alp na jadranske obale. Se vam zdi, da smo Slovenci obsedeni z morjem?Eh… prej bi rekel, da smo obsedeni s hribi in alpskimi poskočnicami. Žal, taki smo, to je še vedno tisti modus vivendi, ki prevladuje v tej deželi. Morda smo se morja začeli malo bolj zavedati tisti trenutek, ko nam ga je ostalo bolj malo. Kljub uspehom jadralcev, konstruktorjev plovil, stotnijam čarterskih jadralcev bi rekel, da nimamo mentalitete pomorsko usmerjenih narodov. Čeprav bi to lahko rekel tudi za Hrvate. Potrditev, ali si pomorsko usmerjen ali ne, je odnos do morja. To ne more biti samo ventil za počitnice, ampak veliko več. Mi smo še vedno zaverovani v hribe, kar je čisto lepo, vendar se pomorske komponente premalo zavedamo.Kaj je po vašem vzrok za to nezavedanje pomorskosti? O tem lahko razpravljamo v nedogled. Obstajajo pa čisto zgodovinski in politični vzroki, saj smo Slovenci izgubili tisti del narodnega ozemlja, ki je bil najbolj pomorsko usmerjen. To so Trst, Barkovlje, Devin, Nabrežina..., tisto izvirno slovensko ozemlje, ki je imelo ribiško tradicijo, izjemno ladjedelništvo, ki je živelo z morjem. To, kar imamo sedaj, pa, bodimo pošteni, nikoli ni bilo tako slovensko, kot je danes. Koper, Izola, Piran so bila mesta, kjer je v prejšnjem stoletju pred svetovnimi vojnami prevladovalo romansko prebivalstvo, poleg tega pa slovenski del prebivalstva v teh mestih in predvsem v zaledju primarno ni bil ribiški, ampak kmečki. Pomorska tradicija Slovencev je zvodenela, ko smo po drugi svetovni vojni izgubili naše pomorske korenine. Nekaj deset ribičev, nekaj vrhunskih jadralcev in potapljačev, dve marini, nekaj ladij pod tujimi zastavami ter nekaj stotin pomorskih navdušencev še ne naredijo pomorskega naroda. Za kaj takega je treba z morjem živeti celostno vsak dan. Stoletja. V Sloveniji pa sta Triglav in Bled še vedno zakon, svoje obale in morja pa se zavemo šele, ko nas spomladi toplo sonce predrami in gremo malo »na sonček« in kavo v Piran. Po mentaliteti smo Slovenci pač hribolazci in ne pomorci, bolj Korošci kot Benečani, pa čeprav si marsikdo to nerad prizna. Seveda pa obstajajo kar številne izjeme, in upam, da je tudi moja knjiga majhen prispevek k tej izjemnosti.om Turk se znanstveno ukvarja s toksini, ki jih proizvajajo spužve in morske vetrnice. Kot morski biolog in potapljač se ukvarja s popularizacijo znanosti in piše knjige. Kot politično bitje pa razmišlja o negativnih vplivih človeka na okolje.