Največje znamenitosti Tudi tokrat nisem želela preskočiti največjih znamenitosti. Ker je geometrično središče Londona na Trafalgar Squar, se je moja pot začela prav tam. Od Piccadilyja, do koder me je pripeljala 'tube', sploh ni daleč. Enoroki Nelson še vedno trdno stoji na visokem stebru z očmi, uprtimi na jug, na polotok Trafalgar, kjer je leta 1805 premagal Napoleonovo mornarico. Je res naključje, da sem lansko poletje med poletnim tečajem španščine v Cadizu na nedeljskem izletu vzdolž atlantske obale občudovala prav to območje – svetilnik Trafalgar, obdan z nedostopnimi skalami? Torej me kraji in dogodki neprestano spremljajo, čeprav jih ni tako malo ... Ker je ponedeljek, ob enih popoldan, je v bližnji cerkvi St. Martin in the Fields 'lunch concert', sem pomislila. Zamudila sem prvi del, prisluhnila pa kratkim skladbam Debussyja, ki jih je spremljala razlaga. Kulturno 'kosilo' sem podaljšala z ogledom National Gallery, ki je še vedno zastonj. Ugotavljam, da bolj kot je narod kulturen, bolj na stežaj odpira vrata slehernemu obiskovalcu. Pri nas je menda 'dan odprtih vrat' samo enkrat na leto! Tako sem se mirno sprehodila po renesančnem delu na zahodnem krilu in še dlje do Rubensa, Rembrandta, pa po vzhodnem delu do francoskih impresionistov in ene izmed znamenitih Van Goghovih Sončnic. Res so nekoliko drugačne, bolj zaprte, temnejše. Pot me je vodila dlje, po Pall Mall do državnih in kraljevih palač. Houses of Parliament, Big Ben, Westminster Abbey so videti kot celota in so dejansko postavljene v isti čas. Čeprav sta na istem mestu že v 11. stoletju stali kraljeva palača in cerkev, so jih temeljito obnovili po požaru leta 1834 in poškodbah v drugi svetovni vojni. Tudi sivo barvo zaradi londonskega smoga so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja uspeli prebeliti! Najlepši pogled pa je z rečne strani, saj dobesedno rastejo tik ob obali. Trg pred parlamentom je bil tokrat že nekaj tednov poln Tamilcev, protestnikov iz Šri Lanke, ki pričakujejo pomoč britanske vlade pri urejanju svojega položaja, potem ko jih je porazila domača vojska. Kar sedeli so tam, stari, mladi in najmlajši. V Evening Post sem prebrala, da imajo s seboj otroke in dojenčke v prvih vrstah, tako da jih policija ne more odstraniti, saj povzročajo velike prometne zamaške. V časopisu so na prvih straneh tudi tajkuni – pridobitneži iz parlamentarnih vrst. Se res po vsem svetu dogajajo podobne zadeve? Kolumnistka je z vso resnostjo napisala, da če bi tak član parlamenta tako zelo poskrbel za Veliko Britanijo, kot je zase, bi država doživljala razcvet, ne pa recesije! Sicer pa so vsi na oblasti vedno počeli isto – skrbeli za svoje blagostanje ... Povsod, ne samo v Veliki Britaniji. Big Ben stoji ponosno 96 metrov visoko in doneče pozvanja vsake četrt ure. Slišala sem ga tudi na drugem koncu Londona, seveda v jutranji tišini med tekom v Regent's Parku. Škoda le, da me je čas priganjal in nisem obiskala tudi notranjega kroga ob vrtovih kraljice Mary. Naslednji dan me je spet 'pripeljal' pod zemljo do kipca Erosa na Picadillyju in se nadaljeval po ulici enakega imena do Royal Academy of Arts in z obiskom japonske razstave. Potem pa naprej mimo hotela Ritz do St. James's Park in Buchinghamske palače. Pošteno se je vlilo, ko so prikorakali in prijezdili slikoviti 'čuvaji' britanske krone, saj je napočil čas menjave straže. Velika množica ljudi okoli ograje, cesta je morala ostati prazna, tako da smo se drugi gnetli okoli spomenika kraljice Viktorije, ki mi je hkrati pomenil tudi zavetje pred nalivom. Mnogi dežniki so še popestrili običajen pogled na vsakodnevni ceremonial natanko ob 11.30. Piccadily Circus je naša že kar stalna podzemna postaja. Bila je tudi najbliže gledališču Picadilly, kjer sem že pred 42 kot najvišja londonska zgradba s 183 metri, pa čudna, kumari podobna stolpnica 'Gherkin'. Z mostu sem dokaj hitro našla pot naprej, mimo križarke Belfast iz druge svetovne vojne, po kateri se navdušeni turisti lahko tudi sprehodijo, do nekdanjega zaselka Borough, ki pa je ob koncu tedna prava paša za želodec! Dobrote z morja, pa tudi divjačina, celo divji prašič se je ponujal v nekakšnem sendviču! Na voljo so bili tudi manjši prigrizki za poskušino in zbujanje teka. Nam se je mudilo naprej, proti središču Londona, ki ga že znam poiskati tudi z avtobusom. Rdečih enojnih in dvojnih busov je res na pretek in vse še kar hitro poteka. Kako dobro, da so vpeljali visoko tarifo za normalna vozila, ki bi hotela krožiti po osrednjem Lon-