Četrtega junija 1989 ob 4.15 zjutraj, po dveh urah in pol streljanja ter po tem, ko se je večina protestnikov vendarle razbežala, so na Tiananmnu nenadoma ugasnile luči in utihnili vsi zvočniki. Slišati je bilo le še rožljanje tankovskih gosenic, pokajoče železje ter sem in tja kričanje oficirjev. Po približno desetih minutah so se pred Veliko ljudsko dvorano prižgali ogromni reflektorji, kakršni so sicer goreli le ob največjih državnih praznikih. Iz zgradbe se je začela zgrinjati reka vojakov. Na drugi strani trga je ostala zadnja skupina študentov, ki se ni razbežala. Mirno so se posedli na tla v bližini enega od spomenikov in čakali, kaj se bo zgodilo. Vojska jih je obkolila. Feng Kongde, eden od vplivnejših študentskih vodij, je kolege pozval, naj glasujejo, ali želijo ostati ali oditi.