Najbolj fascinira pa izjemna energija, ki je glede na fantazmagorični karakter tega mesta, ki funkcionira kot en sam veliki scenarij, prav posebna regeneracija imaginarnega. Iz tega izhaja potencirana, blazirana sproščenost, ko denimo zagorel možak srednjih let v kratkih hlačah v avli Hiltona nonšalantno prebira časopis z nogami na mizi ali pa priletni sivolasi pastor prve prezbiterijanske cerkve v Pasadeni pozdravi mojo novinarsko kolegico z opazko, da ima najboljšo ta zadnjo v mestu. Osupljiva je prepletenost ras in religij, v primerjavi s čimer se zdi naše vaško pleteničenje o strpnosti prav komično. Voznik taksija iz Armenije, ki ne zna niti dveh stavkov angleščine, se pohvali, da je v njegovi četrti Altadena petnajst armenskih cerkva, v Los Angelesu je več Judov kot v Tel Avivu, več vietnamskih restavracij kot v Saigonu, tukaj je skoraj polovica vseh ameriških budistov, mesto pa se lahko postavi tudi z nekaj izvornimi religijami, med drugim z Metropolitan Community Church, ki je namenjena zgolj gejem in lezbijkam, s scientološko cerkvijo, vse bolj popularno med holivudskimi zvezdniki, in seveda z množico novodobnih duhovnih gibanj. Še zlasti pa je zanimiva neortodoksnost številnih religij; nikogar ne moti, če denimo kdo pri metodističnem bogoslužju prakticira svojo mormonsko ali morebiti kakšno newageevsko duhovno prepričanje, celo v katoliških cerkvah so arhaični poganski talni mozaiki, na katerih drug ob drugem svoje duše očiščujejo šintoisti, starokatoliki in celo muslimani.