V tem besedilu bi komajda lahko videli prisego Hitlerju. Tudi dve pomembni znanstveni zgodovinski raziskavi Janeza Peršiča Janez Peršič, «Domobranska prisega dne 20. aprila 1944”, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja XIII/1973, str. 211228 (Peršič). in Borisa MlakarjaBoris Mlakar, «Domobranska prisega”, Zbornik 27. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Ljubljana 1994, str. 118-119. sta prišli do istega sklepa. Mlakar, str. 118119; Peršič, str. 224. Vprašanje je, če ali je taka razlaga posredno možna mogoča in kako vrednotiti drugo sklicevanje na “vodjo” z vidika vprašanja, ali gre za pogojno ali brezpogojno kolaboracijo. V vsakem primeru naj bo tako ali tako tu ni šlo za prostovoljno prisego, temveč za prisego, ki je nastala v okoliščinah, pogojenih s stisko; vendar bi vprašanje, komu je bila prisega expressis verbis podana, prav lahko bilo relevantno. Kajti s prisego Hitlerju bi prav gotovo prekoračili mejo, onstran katere bi razumljiva, zgolj taktična kolaboracija ne bila več dovolj verodostojna in bi bil očitek narodne izdaje utemeljen. Bilo je pomembno, da so vojaki, ki se niso istovetili z okupatorjem, temveč so z njim sodelovali le v omejenem praktičnem duhu zvestobe domovini, lahko jasno izrazili svoje stališče in se niso pustili popolnoma ponižati in razžaliti.