Če bi torej hoteli na kratko povzeti, oziroma definirati t.i. domobranska stališča, domobranski program in ideologijo, se znajdemo v določeni zadregi in pred čisto praktičnimi problemi. Postavlja se namreč vprašanje, kdo je v tem pogledu odločujoči subjekt, oziroma, kdo je glavni nosilec in predstavnik avtentičnega domobranskega programa, ideologije in s tem v nekem smislu tudi domobranstva samega. Z drugimi besedami, ko govorimo o domobranstvu in njegovem programu, si moramo biti hkrati tudi na jasnem, koga imamo v mislih, katero skupino, organizacijo, interesni krog ali osebnost kot nosilca, predstavnika domobranske ideje. In hkrati, kateri dokumenti, stališča, deklaracije, mnenja ipd. so tu odločilnega pomena. Ali so to stališča in razlage vodstva SLS in Slovenske zaveze, ali pa morda generala Rupnika, Stanka Kocipra in propagandnega urada pokrajinske uprave, ali pa morda članki v legalnem tisku, stališča generala Rösenerja in nemškega štaba, ali pa stališča domobranskih vojakov in častnikov? So za slednje merilo njihove javne izjave ali pa morebiti njihove izjave in delovanje v okviru legij in četniške ilegale? Ta problem je pereč in je logična posledica specifične oblike nastanka slovenske taktične kolaboracije. Če bi šlo za kolaboracijo v prvotnem smislu, se pravi, za preprosto identificiranje in željo po pomoči nacistični strani v vojni, bi pač te dvojnosti ne bilo. Ker pa je šlo za kolaboracijo kot posledico domače, notranje razklanosti in celo državljanske vojne, ko je tudi velik del slovenskih subjektov, ki so soustvarili domobranstvo, osebno stal na protinacističnem in prozavezniškem stališču, je prišlo do shizofrenega položaja, do dvojnosti delovanja in stališč, in to pogosto celo v primerih ene in iste organizacije ali celo osebe. Skratka, je bilo domobranstvo in njegovo bistvo to, kar je trdil npr. dr. Stanko Kociper v svojih govorih, ali to, o čemer je pisal Mirko Javornik v svojih uvodnikih, ali to, kar je govoril domobranski častnik svojim vojakom na podeželski postojanki, ali morebiti to, kar je poročal funkcionar Slovenske zaveze vladi v London itd.? Verjetno je potrebno upoštevati vsa ta in še druga vrednotenja, toda odločilno naj bi kljub vsemu bilo dvoje: osebno dojemanje in samoocenjevanje večine domobrancev na eni strani, na drugi pa t.i. objektivna plat domobranskega delovanja, ki pa je verjetno spoznavna le v kontekstu dogajanja celotne druge svetovne vojne, tako v slovenskem kot nenazadnje tudi v evropskem okviru. Slednje je seveda tudi stvar poznejšega ocenjevanja iz časovne in interesne distance.