Manj slavni, a očitno mnogo bolj zagrizen podalpski narodič je v istem času ubral dve poti. Komunistični tabor je skupaj z levičarskimi deli meščanskega tabora stopil na skrajno tvegano pot oboroženega upora že v času, ko so bile okoliščine še povsem na okupatorjevi strani. Desni meščanski in katoliški tabor pa se je odločil za "taktično kolaboracijo", resda šele potem, ko je bilo jasno, da komunisti malo z navdušenjem, malo z nasiljem obvladujejo čedalje večje množice. Tudi ta kolaboracija ni mogla biti pasivna in častna, niti neiskrena. Za to sta poskrbela oba okupatorja, ki nista niti za hip spustila vajeti iz rok. Še zlasti pedantni Nemci so bili mojstri tudi simbolnega obvladovanja in poniževanja kolaborantskih najemnikov. Med domobransko prisego vodji nemškega rajha na njegov rojstni dan, ki jo je spisal esesovski general Roesener, ob njej pa maševal škof Rožman, so "fantje" morda res držali figo v žepu, kot je kasneje pojasnjevalo emigrantsko zgodovinopisje. Pomagalo pa ni nič. Še v zadnjih dneh vojne so Nemci poslali domobrance na prvo bojno črto, da so ščitili njihov pobeg k Angležem. Moralno-ideološka hrbtenica aktivne kolaboracije, ki je bila do zadnjega "fanta" in do zadnjega dne vprežena v okupatorjeve vojaške in politične načrte, je bila Rožmanova ljubljanska škofija. To dokazujejo ohranjena dokumentacija okupatorsko-kolaborantskega tabora ter škofovi javni nastopi, ki so deloma ohranjeni tudi na filmskem traku. Revizionistična zgodovinarja Tamara Griesser Pečar in Martin Dolinar, katerih knjiga je del dokaznega gradiva za revizijo povojnega procesa proti Rožmanu, sta marsikaj od tega poskušala opravičiti, razumeti, spremeniti ali postaviti v drugačno luč. Temeljne resnice - da je škof ideološko podpiral kolaboracijo ter vsaj dvakrat tudi zelo aktivno posegel v njen razvoj - ne spodbijata niti onadva.