Oh, gospa, kako izvrstne gobice ste pripravili, sem pohvalil mamo, medtem ko sem s slastjo pikal kisle jurčke iz ene skodelice in štorovke iz druge. Gobe so namreč moja slabost, kajti prav zares mi vedno neznansko teknejo, sem še pojasnil. Hopsala, je osupnila iz meni popolnoma neznanega razloga ter odbrzela k ženskam, svojima dvema hčerkama, ki sta oprezali tam izpod oboka vrat glavne hiše. Madona, kaj sem pa zdaj zakuhal, sem v popolni nevednosti mozgal v sebi, saj če pohvališ gobice, to pač ne bi smelo biti vzrok za tako vznemirjenje. Babe so staknile glave in še sem slišal, da je mama zatarnala, gospod ima pa tako rad gobe, mi pa imamo za kosilo že skuhano govejo juho z rezanci ... Potem so še nekaj zarotniško šuštele ter jadrno izginile v kuhinjo. Rezultat pa je bil vendar očarljiv, kajti za kosilo so servirali dve juhi, tisto že omenjeno z domačimi nudelčki, zraven pa še gobovo. Jurčkov pa je bilo v njej toliko, da je v njo potopljena žlica stala skoraj pokonci. Iz same hvaležne ljubeznivosti sem se onega dne napokal že s samimi župami, dvema krožnikoma gobove in enim goveje. Tako sem kljub taktični kolaboraciji lahko použil le drobce sveže zaklanega prašiča, nekaj jetrc in malček pečene krvi.