»Odillo Globocnig (1904 1945) je bil generallajtnant nemške policije in višji SS vodja nemškega Wehrmachta. Leta 1944 in 1945 je bil poveljnik vseh varnostnih sil v Julijski Krajini in tudi na Primorskem. Odgovoren je za mnoge zločine, med njimi tudi za tržaško Rižarno. Njegov oče Gustav je bil baron in feldmaršalporočnik avstro-ogrske vojske. Bil je zaveden Slovenec. Njegov rod izvira iz Tržiča. Sin pa je bil zelo ambiciozen in je tudi zato zašel na stranpoti, ki niso v čast vojaku in častniku. Zavezniki so ga ujeli na Koroškem. Razglašen je bil za vojnega zločinca. Življenje je končal s samomorom. General Rudolf Maister (1874 1934) je imel hčerko in dva sinova. Na lansko počastitev 70-letnice rojstva generala sem povabil njegovega vnuka Boruta, ki je pripeljal s seboj tudi mamo, Maistrovo hčerko. General Maister je bil leta 1922 sicer povišan v divizijskega generala in imenovan za kraljevega častnega pribočnika in je bil zaradi upokojitve leta 1923 prizadet. Sinova je vzgajal v jugoslovanskem duhu. Ker sta oba delovala proti Nemcem, so ju v Trstu ujeli in poslali v taborišče. Oba sta preživela. Starejši sin se je umaknil v Francijo, mlajši pa je bil nekaj let po vojni pod nadzorom oblasti, nato pa je bil direktor gradbenega podjetja v Mariboru. Otroci so se zgledovali po očetu. Bili so zavedni Slovenci, sinova pa sposobna vojaka. Trditev, da je bil divizijski general Leon Rupnik Lav (1880 1946) nemški vohun, zaenkrat ni dokazana. To trdim zato, ker sem sam dolgo deloval v vojaški obveščevalni službi in sem zbiral podatke tudi o tem, vendar nisem našel pisnih dokazov, ki so v tem primeru edini verodostojni. Morda so skrivnosti še v arhivih. Fenomen Leona Rupnika bo treba še raziskati. Imamo sicer knjigo o Rupnikov procesu, vendar na zaslišanjih in procesih lahko obtoženec zaradi prisile in strahu pred smrtjo prizna tudi tisto, česar ni storil. Jaz verjamem dokumentom, ki sem jih odkril v arhivih. Leon Rupnik je bil sposoben in spoštovan oficir. Hitro je napredoval do čina divizijskega generala. Njegov osebni tajnik Kociper je v spominih napisal, da je bil pošten do svojega naroda. Da bi preprečil njegovo trpljenje, je sprejel tako imenovano taktično kolaboracijo, kar nasprotni strani ni bilo všeč in so ga razglasili za narodnega izdajalca. Vedel je, da večina zaposlenih v njegovem uradu, od šoferja do tajnice, sodeluje z Osvobodilno fronto, vendar ni ukrepal. Na koncu vojne so ga prepričevali, naj zbeži, vendar ni hotel. Pripravljen je bil umreti s svojimi fanti. Nočem peti slave Rupniku, ampak pripovedujem o dejstvih. Tudi njegov sin Vuk je bil sposoben poveljnik. Rupnikova usoda je v tem, da je bil figura v okupacijski upravi. Kociper piše, da naj bi bila domobranska prisega, ki jo je bral nemški SS oficir in v slovenščino prevajal domobranski prevajalec, izsiljena in večkrat spremenjena. Na koncu je bila napisana po nareku nemškega SS generala Rössenerja. Kociper trdi, da je bila na slovesnosti prisege postavljena tudi slovenska zastava.«