Tudi to, da je kot osrednji problem te vlade prikazal novinarstvo, je bilo dobro premišljeno. Sodi v okvir taktike, kakršno je takratna opozicija ubrala že v kampanji pred zadnjimi državnozborskimi volitvami. Takrat so nenehno govorili, kako opozicija nima dostopa do medijev, in bolj ko so jih bili polni časopisi in televizijski ekrani, bolj so govorili, kako nimajo možnosti, da bi kaj povedali. Novinarje so razglašali za pristranske, uredništva za naklonjena zgolj eni politični opciji. Gre za taktiko jemanja kredibilnosti vsem, ki bi lahko kaj kritičnega povedali o njih. Če novinarje vnaprej razglasiš za pristranske, nagnjene k blatenju države in privržence ene opcije, jim odvzameš avtoriteto in kredibilnost ter jih iz opazovalcev narediš za udeležence političnega procesa, za samo še eno od strank v tem procesu. Karkoli že odkrijejo slabega ali opozorijo na napake, jim ne gre kar tako verjeti. Tako se ne lotevajo le novinarjev, ampak vseh, ki bi lahko rekli kritično besedo o njih, od sindikatov do preiskovalcev korupcije.