V zadnjih tednih je veliko govora o težkem položaju živilsko-predelovalne industrije in hkrati poteka prikrit, pogosto pa celo odkrito izražen pritisk na kmete, naj pomagajo reševati industrijo, predvsem tako, da pristanejo na nižje odkupne cene. Očitno je socialističnega razmišljanja pri nas še ogromno in namesto upoštevanja trga in tržnih zakonitosti bi se nekateri še kar samoupravno dogovarjali. Zdaj poslušamo tarnanje o slabi pripravljenosti industrije na vstop Slovenije v EU in težavah, jih ki ima zaradi tega sedaj, ko se ji zmanjšujejo trgi na območju bivše Jugoslavije, na prosti trg v EU pa nekako ne morejo prodreti in celo z domačega trga jih vse bolj izpodriva konkurenca iz EU. Ampak vse to so bila jasna dejstva že v trenutku, ko smo se odločili za vstop Slovenije v EU. Ne glede na opozorila poznavalcev, ki so na tovrstne posledice ves čas opozarjali, bi to morale uprave podjetij, ki bi bile vredne tega naziva (očitno bi jim v našem primeru bolj ustrezal naziv »zaprave«, ker znajo le zapravljati, ne pa ustvarjati dodane vrednosti), upoštevati in se prilagoditi novim razmeram. Nenazadnje so za to imele kar dovolj časa in tudi obilno pomoč države (izvozne spodbude) in Bruslja (SAPARD). A »sposobni« direktorji so čas in denar »zafračkali«, zdaj pa jokajoč prosijo pomoči od države, od kmetov pa jo skušajo kar izsiliti. K sreči je tudi med kmeti vedno več takšnih, ki vidijo še za ped pred nosom, in je bolj malo upanja, da bodo nasedli prozornim argumentom industrije. Presenetljiva je povezanost teh direktorjev oziroma uprav s svojimi stolčki. Kljub katastrofalno izvedenim pripravam na vstop v EU so vsi še kar naprej na svojim mestih in tu se kaže neučinkovitost državne oziroma paradržavne lastnine. Tam, kjer je bila privatizacija dosledna in se lastnik zaveda svojih pristojnosti in odgovornosti uprave, ni sentimentalnosti: uprava je dobro plačana, vendar jo ob prvih znakih nesposobnosti zamenjajo. Da je to možno tudi pri nas, kaže primer Fructala, kjer je uprava ravno tako zamočila vstop v EU in pridelala znatno izgubo, ampak je zdaj že preteklost. V mlekarnah, kjer naj bi bili pomembni lastniki tudi slovenski kmetje, pa bi kar mečkali: saj so vsi naši, pa objektivne okoliščine, pa dajmo jim še eno priložnost … In tako vse do žalostnega konca. Bojim se, da je že vse zamujeno in je edina rešitev čimprejšnja privatizacija, in to prava, ne takšna, kot je že bila izvedena in kjer so večino dobili paradržavni lastniki. Tega se zaveda tudi sedanja uprava, zato si na vse kriplje prizadeva ohraniti status quo oziroma delež neaktivnih lastnikov še povečati, saj je takšen položaj idealen za ribarjenje v kalnem. In za to pri vsej zadevi gre. Kajti če kot podjetnik surovine dobiš po povprečni evropski ceni ali celo pod njo, tvoji izdelki pa so precej dražji od konkurence, to lahko pomeni samo eno: si nesposoben organizirati konkurenčno predelavo oziroma v sistemu dopuščaš preveč ponikalnic, prek katerih se izgublja denar (vrednost). Ker med domačimi investitorji očitno ni zanimanja za mlekarne kot najbolj problematični del živilske industrije, bi morali zanje čimprej poiskati lastnike v tujini. Zakaj v tujini? Za uspešno prestrukturiranje mlekarn bi potrebovali denar in znanje. Prvega, še manj pa drugega, pri nas ni dovolj. Tujci to lahko prinesejo, predvsem pa prinašajo dostop na trg, in to je tisto, kar naša predelovalna industrija trenutno krvavo potrebuje. Zanimivo je, da je tudi med kmeti pogostokrat izražen strah pred tujci, širijo pa ga tisti, katerih privilegije bi prihod tujcev res ogrozil. To so predvsem vodilni in drugi zaposleni, ki jih je približno dvakrat preveč in bodo ob svoje delovno mesto oziroma bodo morali začeti drugače delati, ter razni lobiji, ki delujejo kot priseski oz. ponikalnice in so pomemben vzrok za slab sedanji položaj predelovalne industrije ter jim je tudi jasno, da tujci njihovih »uslug« ne bodo potrebovali, še manj plačevali. Kmetje nimajo kaj zgubiti. Tudi strašenje z dogajanji »a la Parmalat« je lahko učinkovito samo pri zelo nepoučenih ljudeh. Nenazadnje odkup mleka pri kmetih, od katerih je mleko odkupoval propadli Parmalat, ni zastal niti za dan, pri nas pa je toliko opevana mlekarna v domači lasti (celo kmečki) meni nič, tebi nič en dan pustila mleko kar pri kmetih. Seveda si to lahko privoščiš samo v monopolnem položaju, v tržnem sistemu takoj vskočijo druge mlekarne, ki si tako povečajo tržni delež. Zatorej tudi zamisel nekaterih v kmečkih vrstah po združitvi mlekarn v eno samo, ki naj bi konkurirala na evropskem trgu, ni ravno smiselna. Takšna mlekarna bo samo izkoriščala slovenske kmete. Cilj mora biti čimveč mlekarn, seveda brez možnosti kartelnega dogovarjanja, kar bo močno izboljšalo pogajalski položaj kmetov. Tuji kmetje so to že spoznali in kot smo v Kmetovalcu že pisali (glej št. 11/2004), se združujejo, da zagotovijo dovoljšnjo količino mleka in ga prodajajo več mlekarnam. Na ta način preprečijo izsiljevanje s strani mlekarn in dosegajo v povprečju višje cene.