Spoštovana gospa Magdalena. Na začetku vas toplo pozdravljam in se vam že vnaprej zahvaljujem za morebiten odgovor. Vem, da imate veliko pošte, saj nas je veliko, ki redno beremo vašo rubriko. Na vas se obračam s problemom, zaradi katerega bo morda propadla moja dolgoletna zveza s fantom. Spoznala sva se pred petimi leti na izletu v hribe. Takrat me je očaral s svojo ljubeznijo do narave in gora, zdaj pa je problem ravno to. Sklenila sva, da se poročiva in si ustvariva skupen dom. In začelo se je. Fant noče nič slišati o tem, da bi se s svoje gorske domačije preselil k meni v mesto. Še na obiske redko prihaja, tudi zato, ker so prometne zveze slabe, on pa nima ne avta ne vozniškega dovoljenja. Tako sem jaz tista, ki ohranjam redne stike in se mnogokrat vozim po nevarni, tudi zasneženi cesti k njemu. To mi je začelo presedati, saj sem zapriseženo mestno dekle. Rada imam naravo, ampak le do neke mere, veliko raje imam mestni vrvež, luči, obhode po trgovinah, rada tudi posedim kakšen večer v lokalu s prijateljicami. Ne morem si zamisliti, da bi se preselila k fantu, tudi službo bi težko našla v bližini. Prav tako si moj fant ne predstavlja, da bi živel v mestu, pravi, da v njem zbuja nemir in da po nekaj dnevih pri meni od mesta zboli. Kako naj se uskladiva? Imam veliko stanovanje, nobenih problemov ni z ogrevanjem, trgovine so blizu, prav tako zdravnik; vse to je zelo pomembno, če bova imela več otrok, kar si oba od srca želiva. Poskusila sem mu predstaviti vse dobre plati bivanja v mestu, službo bi tudi brez problema našel, saj je marljiv in delaven. Kaj naj storim? Ker je tako trmoglav, sem že razmišljala, da bi najino zvezo prekinila, saj ne bom šla živet v hribe, časa, da si ustvarim družino, pa tudi nimam več na pretek. Tudi služba, ki jo imam zdaj, me osrečuje, ne bi je pustila. Prosim, svetujte mi!