Na leta ne dam veliko – še za svoje prijatelje ne vem, koliko so stari – in trideseti je zame prav tak rojstni kot katerikoli drug. Opažam pa, da z leti začenja prevladovati moja mehka plat, nisem več tako odločna, kot sem bila včasih, ko sem morala dokazovati, da nisem rasistka in da sem predvsem resna igralka. Zdaj tega več ne delam. Vem, kdo sem. Zadnjih desetih let ne bi hotela še enkrat doživeti. Skozi dvajseta sem šla kot lokomotiva, potem pa sem si začela postavljati pomembna vprašanja, na primer, kaj me moti na sami sebi, zakaj sem tako trmoglava, ko hočem, da obvelja moja … in začela sem uvajati spremembe. Zdaj pa ne bi v svojem življenju spremenila ničesar več.