Ko so Američani v petdesetih letih prejšnjega stoletja nad Južnim Pacifikom prvič sprožili eno izmed svojih močnejših jedrskih bomb, je na 500 km oddaljenih Havajih nenadoma vse obstalo, električne naprave so se tako rekoč istočasno pokvarile. Kaj se je zgodilo? Ob eksploziji jedrske bombe se v njeni okolici pojavi tudi ogromna količina prostih elektronov (zaradi Comptonovega sipanja, ki ga v ozračju povzročijo žarki *). Snop pospešenih elektronov (električni tok!) celo daleč stran od mesta eksplozije inducira izjemno močno električno polje (električno napetost!). Če vemo, da so bile razdalje med posameznimi deli prvih tranzistorjev okoli 10 m, potem je jasno, da je v njih prišlo do številnih prebojev in s tem do uničenja vseh nezaščitenih polvodnikov. Še hujše opustošenje ob podobnih dogodkih nastane v napravah s kabli. Brez posledic menda tak napetostni šok prenesejo releji, transformatorji, upori in podobni »jakotočni« elementi ter zanimivo -- elektronke. Kakšno bi bilo opustošenje šele danes, ko računalniki že uporabljajo submikronsko tehnologijo, torej tudi do stokrat večjo koncentracijo elementov na rezini čipa, proti elektromagnetnemu udaru pa civilni izdelki niso zaščiteni nič bolje kot nekoč!