Odkar je Francis Fukuyama letos - ne dolgo po tem, ko je v ameriških kinodvoranah premierno vzletel Stoneov kvintesenčni whodunit JFK - v svet vrgel knjigo Konec zgodovine in Zadnji človek, je desnica, predvsem ameriška, ostala pa vsaj posredno, v devetih nebesih: Fukuyama, ki je z esejem Konec zgodovine? karte odprl že l. 1989 v znanem desničarskem glasilu National Interest, je namreč oznanil, da sta po dolgih milijonih let bojev, vojn, evolucij in revolucij končno zmagala mir in svoboda, da sta diktatura in totalitarizem dokončno izgubljena, da je kombinacija tržne ekonomije in parlamentarne demokracije zadnja možna razvojna stopnja, da zdaj po vsem tem človeška zgodovina nima več kam in da skrajno obliko človeškega razvoja predstavlja prav ta brezkonfliktni, s svetom správljeni in varni Zadnji človek - Francis Fukuyama je očitno le nekak Karl Marx s konca zgodovine, če pač odštejemo, da Marx v svojem času visoke zgodovine morda res še ni mogel vedeti, da komunizem nastopi šele tedaj, ko imaš vse. Toda Fukuyama ni srečen človek - tako kot je desnica v petdesetih in šestdesetih jokala zato, ker je komunizem obstajal, zdaj joče zato, ker komunizma ni več. In končno sta se, kot se zdi, desnica in levica napol romantično, napol apokaliptično našli: tako kot je namreč levica/opozicija v komunističnih državah nekdanjega Vzhodnega bloka in ex-Yugoslavije vedno stokala zato, ker je obstajal komunizem, zdaj po prvih letih naglega brisanja bojevniške srčnosti in dramatičnosti že stoka zato, ker komunizem ne obstaja več, navsezadnje, številni nedavni vzhodnoevropski filmi so to že potrdili - tam, kjer so prej jamrali, kako hudo je živeti pod komunizmom, zdaj jamrajo, kako hudo je živeti, ko ni več komunizma. Svet je ostal brez zapleta, ljudje brez drame, zgodba brez razpleta. Zato ne preseneča, da je Hollywood ta konec zgodovine zaznal tako rekoč istočasno, pa ne le zato, ker je to izpovedal s parazitsko in mazohistično formo, ki govori le o še tem izginjanju plota/komplota/zgodovine (Kres ničevosti je dovolj pri roki), ampak zato, ker so mnogi hollywoodski producenti in filmarji nenadoma oznanili, da je filmske zgodovine konec, da so vsi filmski konflikti že správljeni, da je film dosegel skrajno razvojno fazo in da dobesedno nima več kam. Hegel je njega dni oznanil konec umetnosti, vendar tedaj še ni mogel vedeti, da se bo kdaj rodil kak film - Hollywood je očitno le tak Hegel s konca zgodovine.