Če bi bila režiserka in bi imela dar za filmsko umetnost, bi zagotovo posnela film o nastajanju slovenskega filmskega arhiva. Ne dokumentarec, pač pa celovečerec, v katerem ne bi manjkalo osebnega zanesenjaštva, vizionarstva in celo junaštva, družbenih, finančnih in političnih zapletov z značilno formalnopravno virtualnostjo ter komičnih bedakov, ki v premikajočih se slikah ne dojamejo pomena zgodovinskega spomina, v katerem odseva narodova kulturna samobitnost. Naslov filma bi bil Minuta pred dvanajsto, njegova glavna junaka pa arhivar in arhivarka (v resnici Ivan Nemanič in Marta Rau) Arhiva Republike Slovenije. Vrhunec bi bil dogodek (v resnici 18. in 19. junij 1991), ko se nosilca zgodbe v najbolj dramatičnih trenutkih novejše slovenske zgodovine (tako rekoč istočasno se iz bihaškega letališča dvignejo vojaška letala in odletijo nad Ljubljano) s kamionom pripeljeta v Beograd, torej v center vojaških operacij v Sloveniji, naložita na kamion vse slovenske filme Triglav filma, ki jih je do takrat (zaradi pomanjkanja finančne volje doma) hranila Jugoslovanska kinoteka, nakar se z zgodovinskim gradivom živa in v enem kosu vrneta na kraj, kjer sta svojo filmsko odisejado začela. Točneje v Gotenico, kjer dragoceni tovor predata uslužbencem notranjega ministrstva, ki ga potem shranijo v zavarovane podzemne prostore, kjer je še danes. Napeto, a ne?