1992. Sarajevo. Vojna. Levo, desno, spodaj, zgoraj. Povsod. In ostrostrelci. Fantomski, da je kaj. In kjer je vojna, so tudi novinarji. Jasno, predvsem tuji. Ne poljski ali pa slovenski kakopak. Ampak tisti, ki znajo angleško. Ameriški. In tokrat za spremembo tudi britanski. Tudi zato, ker je film britanski. Ker ga je režiral Britanec Winterbottom (Temno srce). Ker popisuje resnično zgodbo. In ker v Sarajevu ljudje očitno komaj čakajo, da lahko govorijo angleško. No, Dobrodošli v Sarajevo, "prvi film o vojni v Bosni" (šur, če pozabimo na Podzemlje, Lepe vasi lepo gorijo, Odisejev pogled itd.), "posnet po resnični zgodbi" (kar pomeni, da vojno vidi kot CNN), si najprej vzame čas za diferenciacijo. CNN vs. ITN. Specifično, najprej nam pokaže razliko med tem, kar je v vojnem poročanju dobro, in tem, kar je v vojnem poročanju slabo. Točno: to, kar je slabo, je ameriško. Zakaj? Woody Harrelson igra ameriškega TV reporterja po imenu Flynn, ki napol samomorilsko, napol supermansko, v glavnem pa arogantno paradira po vojni coni - kot kak Clint Eastwood. Pozer. Mitoman. Frajer. Ja, tip se sredi vojne obnaša kot kak filmski zvezdnik. Njegovo junaštvo se mu zdi medijsko pomembnejše in senzacionalnejše od junaštva Sarajevčanov, ki padajo pod šusi ostrostrelcev. Da bi bila poanta povsem neodvoumna, Winterbottom v vlogo zvezdniškega reporterja postavi igralca, ki je tudi sicer internacionalni zvezdnik. Kar Woody vsekakor je. Jasno, za razliko od britanskega TV reporterja Hendersona, ki ga igra ne-zvezdnik, tako rekoč anonimni britanski igralec, Stephen Dillane. Ni kaj: kar je dobro v vojnem poročanju iz Sarajeva, "trinajstega najbolj nevarnega mesta na svetu", je britansko.