V spremni besedi piše, da je John Updike ta roman primerjal z Joyceovim Uliksesom, češ da za Havano leta 1958 pomeni to, kar pomeni Ulikses za Dublin leta 1904. Resda lahko vidimo podobnosti v zasoplih, bohotno kipečih priredjih, ki se prelivajo čez strani in ustvarjajo koncentrirani kaos, v katerem junaki fotograf, radijski napovedovalec, glasbenik in pisatelj pohajkujejo od enega prizorišča do drugega, v zmešnjavi glasov, zvokov in naključnih trkov z nepregledno množico bolj ali manj mimobežnih ženskih likov. Sekvence toka zavesti prekinjajo obsežni dialogi in vložne zgodbe, pripovedovane z več zornih kotov. Tu sta še dve stalni poglavji, ki se vlečeta skozi vse besedilo: Ona je pela Bolere o čudaški pevki Estelle, orjaški mulatki, ki jo avtor primerja z meseno podmornico in jo imenuje Luter kubanske glasbe, ki kljub nepismenosti razpolaga s svojim posebnim notnim svetim pismom, pa tako rekoč anonimna poglavja z vrstilnimi števniki Prvo, Drugo itd., ki podajajo seanse prav tako anonimne pacientke pri psihoanalitiku. Toda kljub tej množici migetavih likov ali pa prav zaradi tega glavni lik romana ni ta ali ona živa oseba, ampak jezik sam.