Chaplinova impersonacija Hitlerja je bila definitivna, ali bolje rečeno s svojo impersonacijo je intoniral vse prihodnje impersonacije Hitlerja. Še bolje rečeno: njegova impersonacija je bila tako definitivna, da se je pri drugih filmskih Hitlerjih zdelo, da impersonirajo njega, ne pa Hitlerja. Ko je Roosevelt ob koncu leta 1941 prižgal še zeleno luč ameriškemu vstopu v II. svetovno vojno, za katero je bilo jasno, da bo dolga, so potrebovali nekoga, ki se bo specializiral za Hitlerja in res, Bobby Watson, nepomembni, tako rekoč anonimni hwoodski epizodist, ki se je do tedaj potikal po lahkotnih, povsem neobveznih komedijah, je čez noč postal novi Führer. Ne brez razloga bil mu je tako podoben, da je bil očiten. Igral ga je v seriji malih, cenenih, infantilnih, senzacionalističnih filmov, tako rekoč vedno. Hudič s Hitlerjem (1942), Hitlerja, živega ali mrtvega (1943), Hitlerjeva tolpa (1944) in tako dalje. Vedno je izgledal stripovsko, kot vodvilsko-operetna karikatura, zanašal se je le na pačenje in trdo izgovorjavo, ker pa se je zelo vživel (hej, to je bila njegova življenjska priložnost), je šel soigralcem tako na živce, da so ga na snemanjih v pavzah pred njimi skrivali običajno so ga zaklenili v garderobo. V filmu Hitlerja, živega ali mrtvega se v Nemčijo pritihotapijo trije ameriški veseljaki, ki hočejo narediti atentat na Hitlerja. Ko ga dobijo v roke, mu najprej obrijejo brčice, da se prepričajo, če je res pravi, potem pa ga likvidirajo, toda v izogib vsem nesporazumom hitro pristavijo: Smrt Adolfa Hitlerja še ne pomeni, da je vojne konec! Bobbyja to, da je moral na koncu umreti, ni vrglo s tira, ker je vedel, da je v resnici preživel in da se bo v naslednjem filmu spet vrnil. In se je, tudi po vojni, toda na svoj način, kot karikatura karikature ne zato, da bi ljudi strašil, ampak da bi jih zabaval.