Neizmerno veselje je še najbližje opisu tistega, kar v tem trenutku čutim. Toda niti to ne zajame vsega, kar se dogaja v meni. Tolikokrat sem bil že blizu tega uspeha in povsem pripravljen nanj, pa se je vselej nekaj zalomilo in tako želeni uspeh se mi je izmuznil. So pa zato zdaj občutja toliko bolj intenzivna. Očitno sem moral dozoreti, da se je vse poklopilo in so se moje sanje uresničile. Edinole olimpijsko zlato bi lahko odtehtalo vrednost te kolajne. Četudi bom kdaj ponovil ta uspeh in se ponovno okronal z naslovom svetovnega prvaka, ga čez prvega ni.« Tako je po prihodu iz vode in zmagi na svetovnem prvenstvu v slalomu na divjih vodah povedal slovenski kajakaš Peter Kauzer.Ko je Peter Kauzer le nekaj dni pred začetkom svetovnega prvenstva v Španiji praznoval svoj 26. rojstni dan, je bila med njegovimi rojstnodnevnimi željami gotovo največja, da bi osvojil naslov svetovnega prvaka v slalomu na divjih vodah.Sliši se preprosto, toda v resnici je moral dvakratni evropski podprvak prehoditi trnovo pot, preden se je lahko tako iskreno veselil tako dolgo pričakovane kolajne. Koval jo je dolgih šest let, pri tem okusil mnogo grenkobe, vključno z največjim razočaranjem življenja, ko je na olimpijskih igrah v Pekingu zasedel zanj omembe nevredno 13. mesto, čeprav je veljal za enega izmed favoritov za kolajno.Takrat je hrastniški kajakaš naredil miselni preskok in si stvari pri športu zastavil nekoliko drugače: »Zadeve so se začele spreminjati po olimpijskih igrah. Slab nastop me je streznil, kar je bila definitivno prelomna točka zame. Bil sem tako besen, da sem dejal, da niti ne vem, ali bom sploh še veslal. To je bilo gotovo največje razočaranje mojega življenja. A vseskozi sem si ponavljal, da je vse za nekaj dobro. Očitno sem se moral zlomiti do konca in okusiti poraz, da sem lahko zdaj svetovni prvak. Optimizem me ni zapustil niti po četrtem mestu na letošnjem evropskem prvenstvu. Takrat sem dejal, da ne potrebujem kolajne iz Nottinghama, ker imam raje zlato iz Španije. In v tej šali je bilo precej resnice. Dejstvo je, da v kajaku neizmerno uživam in si svojega življenja ne znam predstavljati brez njega in vode.« Dvomljivcem je zaprl ustaOb takšni miselnosti ne preseneča, da je na začetku sezone samozavestno naznanil: »V letošnji sezoni me zanimajo zgolj in samo stopničke na svetovnem prvenstvu v Seo d'Urgellu. Vse druge tekme, od evropskega prvenstva do vseh preizkušenj svetovnega pokala, mi bodo služile samo kot priprava za septembrsko prvenstvo.« Zadeve se je najmlajši častni občan Hrastnika (ključ mestnih vrat je prejel pri 23 letih) lotil postopoma. V letošnji sezoni je nastopal neobremenjeno, a odločno, z novim pristopom pa nanizal dve posamični zmagi svetovnega pokala, zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala, prvo mesto je bilo za Kapsla, kot ga kličejo prijatelji, rezervirano tudi v Tacnu na generalki za svetovno prvenstvo, ki ga bo prihodnje leto gostila Slovenija, sledilo je četrto mesto na evropskem prvenstvu v Nottinghamu... In slednje je Petra, ki je že četrti v generaciji Kauzerjev, ki nosi to ime (in tudi njegov sin bo Peter, je že razkril), tako razkačilo, da je njegova odločnost le še narasla. »Vem, česa sem sposoben in kako visoko lahko posežem. Moje besede so se potrjevale skozi vso sezono, od prve tekme naprej. Na vseh tekmovanjih, z izjemo Bratislave, sem nizal konstantne vožnje. Poznalo se je, da sem nastopal povsem miren. Lani, denimo, sem imel s tem precej več težav. Letos sem si nekako zadal zmago na treh frontah, torej na evropskem in svetovnem prvenstvu ter v skupnem seštevku svetovnega pokala. To sta dve od treh kron, kar je izreden in težko ponovljiv dosežek,« pravi Kauzer mlajši, ki je sicer zaposlen pri Slovenski vojski, hkrati pa (žal zaradi vseh obveznosti precej neredno) študira na fakulteti za šport. Ker mu je tolikokrat spodletelo, so se začele širiti govorice, da Peter ni tekmovalec za velike tekme, saj ga vselej izda psiha. Pri tem seveda ne gre spregledati, da je slovenski kajakaški as vselej telesno brezhibno pripravljen, tehnika pa tako nikoli ni bila vprašljiva. Zaradi dveh četrtih mest na tekmovanjih za evropsko prvenstvo v Franciji in Angliji, pa bledih predstav na svetovnih prvenstvih (v Augsburgu 2003 je bil 26., v Penrithu 2005 17., na Češkem 2006 8., v Braziliji 2007 15.), da olimpijskih iger 2008 niti ne omenjamo, so mnogi Petra jemali z rezervo.»Mislim, da sem že prej velikokrat dokazal, da sodim v sam vrh, zdaj pa sem dvomljivcem dokončno zaprl usta. Nikoli ne govorim v prazno. Kadar nekaj rečem, tako tudi mislim! Prav zato že zdaj napovedujem, da me prihodnje leto v Tacnu zanima le zmaga, in storil bom vse, da naslov najboljšega na svetu obdržim,« zatrjuje velik ljubitelj glasbe – brez nje, jutranje kavice in računalnika si ne zna predstavljati življenja. Od veselja so ga vrgli v vodoZ vsemi prigodami in nezgodami, skozi katere je moral iti, si je Kauzer počasi nabiral izkušnje in dozorel. Na brzicah reke Segre v Seo d'Urgellu je bil superioren, s čimer si je prislužil naziv »raketa iz Hrastnika«. Ko je priveslal skozi cilj, je bilo jasno, da je progo odveslal izjemno hitro, in malokdo je verjel, da bo lahko Španec Joan Crespo izboljšal čas Slovenca. »Ozrl sem se na semafor in bil presrečen, ko sem zagledal pred svojim imenom številko ena. Mislil sem si: 'Vsaj kolajno imam!' A nato sem dojel, kakšen čas sem postavil, in hitro mi je bilo jasno, da bo španski tekmovalec le stežka preprečil moje zmagoslavje. Sredi Španije je igrala slovenska himna in bilo jo je prečudovito slišati,« se je raznežil Pero, ki pri svojih uspehih ali neuspehih nikoli ne pozabi na zveste hrastniške navijače, ki mu vselej brezpogojno stojijo ob strani. »Ponosen sem, ker vedno navijajo izjemno športno, ne le zame ali slovenske nastopajoče, temveč prav za vse, ki se podajo na progo. Vsak si lahko samo želi tako zveste navijače, kot jih imam jaz. Velikokrat mi dajo na progi krila prav oni s svojim glasnim navijanjem in bučno podporo,« je dejal trinajstouvrščeni z olimpijskih iger; zanimivo je, da je Kauzer zmagal ravno 13. septembra, s čimer je »razblinil urok« trinajstice, ki naj bi bila nesrečno število. Ko je takrat v Pekingu iz srda zaradi slabega nastopa po prihodu v cilj zlomil veslo na pol, so se mnogi spraševali, ali bo storil enako od veselja. Namesto zlomljenega vesla je Pero pristal v vodi. Od veselja so ga, kot narekuje tradicija, sotekmovalci vrgli v vodo – ker je bil še v čolnu, so ga prevrnili kar z njim vred. Da je očitno urok dokončno pregnan, pa potrjuje še eno dejstvo: prav na tem prizorišču se je Kapsl veselil svoje prve zmage na tekmah svetovnega pokala. In ko se je vodeči po polfinalu, Španec Joan Crespo, zlomil na progi, ki za Špance pomeni enako prednost domačega terena kot Tacen za Slovence, so v oči mnogih slovenskih navijačev, sotekmovalcev, trenerjev, sorodnikov, prijateljev... privrele solze. Sledilo je rajanje. Najprej v Španiji, na poti domov iz Španije, pa doma, v četrtek na sprejemu v Hrastniku, v petek na sprejemu na Mostu na Soči. Ker se je Pero nagaral, je zdaj napočil čas, da uživa v sadovih svojega dela. A ker je Pero pač Pero in je zelo aktiven, bo le stežka dolgo pri miru. Čeprav se prah po osvojitvi naslova svetovnega prvaka še ni polegel, pa vselej modno oblečeni 26-letnik že načrtuje, kaj in kako naprej: »Zdaj ko sem osvojil naslov svetovnega prvaka, so se moji cilji in apetiti za prihodnje leto nenadoma krepko zvišali. Kot sem že povedal, si želim ubraniti prvo mesto na domačem svetovnem prvenstvu, v zbirki mi manjka kolajna z evropskega prvenstva, da olimpijskih iger niti ne omenjam. To je precej neporavnanih računov. Skušal bom postati eden tistih redkih kajakašev, ki jim je v karieri uspelo osvojiti vse, kar je sploh mogoče osvojiti. Zanimajo me samo največja tekmovanja.«eizmerno veselje je še najbližje opisu tistega, kar v tem trenutku čutim. Toda niti to ne zajame vsega, kar se dogaja v meni. Tolikokrat sem bil že blizu tega uspeha in povsem pripravljen nanj, pa se je vselej nekaj zalomilo in tako želeni uspeh se mi je izmuznil. So pa zato zdaj občutja toliko bolj intenzivna. Očitno sem moral dozoreti, da se je vse poklopilo in so se moje sanje uresničile. Edinole olimpijsko zlato bi lahko odtehtalo vrednost te kolajne. Četudi bom kdaj ponovil ta uspeh in se ponovno okronal z naslovom svetovnega prvaka, ga čez prvega ni.« Tako je po prihodu iz vode in zmagi na svetovnem prvenstvu v slalomu na divjih vodah povedal slovenski kajakaš Peter Kauzer.