Ko jih je spet odprl, ga je spreletel neprijeten občutek, da ga nekdo opazuje. In res: pred vhodom v votlino se je nekaj premikalo. Izza grma je videl stopiti neko žival, ki je spominjala na velikega psa. Toda tisto ni bil pes … žival je imela podolgovat, šilast gobec, velika in široka ušesa ter skupaj ležeče oči, kakršne imajo kojoti! Jeremiju so se naježili lasje. Kojot je bil tako mršav, da so se mu pod sršečo, žoltorjavo dlako kazala rebra. Takole napol izstradan bi zagotovo napadel in pojedel vse, kar bi mu prišlo na pot, je pomislil Jeremija in se pošteno zgrozil. Jeremija je naglo vstal, da bi bil videti večji in krepkejši. Toda kojot se je hladnokrvno približal. »Stran pojdi!« se je Jeremija zadrl nanj. »Stran pojdi, mene pa pusti pri miru!« Naredil je nekaj korakov proti kojotu, da bi ga nagnal v beg. Žival je obstala in s svojimi rumenimi očmi merila Jeremija. Jeremija se je obupano ozrl za orožjem. Pod nekim grmom je zagledal močno palico z odlomljenimi vejami, ki so štrlele od nje kakor nabodala; urno jo je pobral in jo preteče podržal proti kojotu. Kojot je povesil rep in s hripavim glasom spregovoril: »Nikar se ne boj. Samo zato sem prišel, ker bi te rad prosil za uslugo.« Jeremija je v prvem hipu pomislil, da je dobil sončarico. Kako je mogoče, da je razumel, kaj je rekel 248