Resnici na ljubo, poslanci v našem parlamentu preveč delajo. Zasedajo tako rekoč vsak dan od jutra do mraka, a vseeno nimajo kaj veliko pokazati. Veliko je razlogov za to, da "na enoto proizvoda", recimo za sprejem enega zakona, porabijo veliko preveč časa in s tem tudi državnega denarja. Bolj ali manj so tudi očitni. Zato ni bilo prav nič treba naročati tujih raziskovalcev, da jih najdejo, čeprav ti ponujalci evropskih parlamentarnih modelov menda niso državo nič stali. Je namreč čisto vseeno. Pri nas kot pribito drži, da parlament, če mu predlogi strokovnjakov ne dišijo preveč, te preprosto zavrne, preglasuje. Res je, da se da nekaj malega izboljšati, če premakneš eno od kolesc tega glasovalnega stroja na drugo mesto, kakšno iz mehanizma vzameš in kakšno dodaš, toda na koncu se morajo poslanci - ti pa niso nikakršni izbranci, ampak nekoliko na slabše popačena preslikava časa in razmer, v katerih živimo - vedno soočiti sami s seboj, zakaj so kljub priganjaškemu udarniškemu sedenju v parlamentu plodovi tako mršavi. To je za njih težko že samo po sebi, kaj šele ob dejstvu, da jih vrhovi lastnih strank trdno držijo v primežu strankarske discipline. Ker so poslanci, kot rečeno, iz mesa in krvi, jim seveda ne pade na pamet, da bi si pripisali krivdo za neučinkovitost državnega zbora, kar je tega na lestvici ugleda javnih institucij pripeljalo na predzadnje mesto. Zadnje so stranke. Če pa že, potem večina hiti pripovedovati, kako da so vsega krivi opozicijski poslanci, ki zavlačujejo in sploh ovirajo sprejemanje pametnih stvari, ki prihajajo iz bližnje vladne palače.