Nenavadno pa seveda je, če propaganda razglaša (kontra)revolucijo nove oblasti tam, kjer ta ni še nič naredila. Pravi problem nove oblasti, kot je videti po še ne pretečenih obveznih stotih dnevih, ni v prekucuštvu, temveč v negibnosti. Prav v trem trenutku pa se kaže še večji problem od negibnosti nove oblasti. Imenuje se negibnost pravosodja in njegova politična korupcija. Ta nima opraviti z novo politično oblastjo, temveč s staro, tisto, ki jo ljubkovalno in zgodovinsko erotično imenujejo reformacija, pa je v resnici prej ilegalna partijska inkvizicija. Stvari so na tem področju ravno tako preproste, kakor so tudi zapletene, toda nekaj si je na koncu treba jasno priznati. V času tako imenovane tranzicije in njene reformacije pravosodje ni pravnomočno pregnalo niti enega od starih 'partijskih' donov. Nikogar ni obsodilo niti pravno niti moralno, tako da se je na podlagi teh dejstev postavilo preprosto vprašanje: ali so bila to sploh res dejanja tako imenovane reformacije, in če je bilo posledično res vse tako okej, zakaj so bile kakršnekoli reforme sploh potrebne? Partijo bi brez prekucuške retorike, brez leta 1990 in brez liberalne ustave pač lahko zapeljali v prvi kozmetični salon ter jo enako naličili in spedikirali, kot je videti danes, pa še ceneje bi bilo. Toda spremembe so bile zaradi mednarodnih okoliščin neizogibne, zato so tovrstna dejanja pravosodja, ki jih nočejo ovrednotiti, pravzaprav prava dejanja protireformacije...