Zelo redki posmrtni popisi premoženja, omenjajo čeber za kopanje. Pierre Goubert je v Beauvaisisu v času Ludvika XIV. popisal samo enega.33 Noben pariški zdravnik sredi 17. stoletja ga ni imel, čeprav je obstajala hidroterapija.34 Tisti v gradu Vaux, v Lambertovi in Contijevi palači so bili preprosti posnetki kraljeve kadi in so kajpada prav tako dvoumni.35 Sicer pa so jih obiskovali kot zanimivosti.36 In tistih nekaj arhitektov, ki so v 17. stoletju omenjali kopeli ali potilnice, je posnemalo klasični Vitruvijev načrt.37 Referenca je ostala formalna. Uvod v poglavje o kopelih najpogosteje ni zavajal: »Potilnice in kopeli v Franciji niso tako potrebne kakor v pokrajinah, kjer so navajeni nanje [...]. Če pa jih iz katerega koli obzira kakšen gospod želi imeti doma, jih je treba namestiti [...].«38 »Strah« je zaviral uporabo vode. Ob podobi prepustnega telesa in v kontekstu slabo obvladovanih nevarnosti si je bilo težko zamisliti kopel. Zaradi takšnih predstav so dejansko opuščali navade: »V teh krajih kopel pripravljajo zgolj za povrnitev izgubljenega zdravja.«39 Celo Montaigne, tudi sam občasni kopalec in sanjač o čudnih poteh infiltrirane vode, ki pomaga pregnati telesne nevšečnosti, je zapisal, da je kopel v 16. stoletju izginila: »Opuščena navada, ki so jo v preteklih časih v splošnem spoštovali skoraj vsi narodi«40. Ohranilo se je samo nekaj terapevtskih kopališč. Kopel, ki je nekoč imela lastno izročilo, celo lastne institucije, prostore in družbene reference, je izginila. Kakor bi bila kuga s svojimi daljnosežnimi posledicami na predstavni svet ustavila neko telesno dejavnost, kakor bi bile predstave o telesu postopoma napeljale ljudi, da so opustili navado, ki je neposredno povezana s telesno higieno.