Razlog, da je okrog Tita kot osebnosti še vedno tak dvoumen cirkus, je ravno seštevek teh osebnih nostalgij Ȕ to ljudem zamegljuje realnejši, racionalno in politično kritičen pogled nazaj. Kolektivni spomin je varljiva stvar. Ljudje nočejo videti tistega, kar je v resnici bilo, ker bi pri tem v drugačni luči videli tudi lastno podobo iz preteklosti. Ta je bila skladna Ȕ ali vsaj vzročno povezana Ȕ z družbenim ozadjem, zato bi jo vsako prevrednotenje skazilo. Zato nas v bistvu ne sme čuditi, da so še vedno v obtoku te bizarne misli Ȕ bodisi izvirne ali posredovane Ȕ, da je bil Tito dejansko pozitivna zgodovinska osebnost za narode v nekdanji Jugoslaviji in pomemben tudi v mednarodnem merilu, velik mož, poštenjak, politični modrec, hraber borec, zvit strateg, pa še karizma, duhovitež, šarmer, uživač, elegan in ljubitelj žensk in pudlov za nameček. In če zgodovinska veda dokaže magari samo ščepec vsega tega, si glede na našo skupno politično, socialno in kulturno zgodovino še vedno ne zasluži nobenega komplimenta Ȕ ampak množice bo vseeno še kar naprej fasciniral iz tega preprostega razloga, ker so jim všeč njihove lastne minule osebne podobice.