Gre predvsem za večpomenskost izraza, ki je kot kalup vzet iz repertoarja kulturne tradicije in je sam po sebi že nosilec posebnega pomena in vsebine, zdaj pa je postavljen v novo sobesedilo in ima kot tak dvoumen pomen in samorazdiralno vlogo. To so na primer slogovne posebnosti baročne poljske proze, seveda vstavljene v sodobno besedilo, pisano na začetku petdesetih let. Potem so tu elementi folklore, ljudske pesmi, političnega jezika, publicističnega, praznega, birokratskega jezikovnega sloga in vsa ta sredstva so seveda združena v nov, vsebinsko zaključen konglomerat, ki ga je pri prevajanju treba dešifrirati v vseh teh plasteh in jih potem na novo ustvariti, pri čemer je treba v svojem jeziku in jezikovni tradiciji najti ustrezne elemente. Tako je bil po eni strani potreben določen študij, poglabljanje v tradicijo slovenskih besedil vseh teh zvrsti, iskanje sorodnih paradigem, da sem tam, kjer Gombrowicz govori vzvišeno, bombastično in v ta namen uporablja nekakšen baročni jezikovni kod, isto noto ujel tudi v slovenskem prevodu mi na primer nimamo izdelanega takega baročnega koda, ki bi lahko funkcioniral kot del sodobne jezikovne zavesti. V naši tradiciji lahko v tistem času najdemo pridigarska besedila, ki pa so vendarle preveč jezikovno oddaljena, da bi jih lahko neposredno prenašali v sodoben tekst. Zato je bilo treba te paradigme nadomestiti, na primer s praktično-poučno prozo iz druge polovice 19. stoletja, deloma s politično publicistiko tistega časa in seveda tudi z jezikom, če se lahko tako izrazim, trivialnih literarnih besedil, nastajajočih v nekdanji monarhiji, v katerih se je ta element naivne vzvišenosti ali banalne vsakdanjosti dobro izrazil: v poeziji, prozi, političnih govorih, v posvetilih presvetlemu cesarju... Vse to je potem v prevodu uporabljeno kot nekakšen vzorec, ki funkcionira na splošni jezikovni in slogovni ravni kot določen kulturni kontekst.