Ker vrste tekmujejo le takrat, ko potrebujejo isto dobrino, si tekmovalnost predstavljamo kot neko obliko grobega in glasnega prerivanja, ki se z nekaj smole konča tudi s smrtjo udeleženca. V resnici je lahko tudi tako diskretna, da je sploh ne opazimo; spoznamo jo le po posledicah. V slovenski ljudski pravljici o zlati ptici je kralj opazil, da nekdo tekmuje z njim pri obiranju zlatih jabolk, zgolj zato, ker je vsako jutro na drevesu eno manjkalo. Tekmeca ni ne videl ne slišal, saj je ta pobiral sadeže ponoči, takrat ko je on spal. Opazil je torej posledico in ne dejanja. Ker ptice ne priznavajo lastniških pravic nad jablanami niti kronanim glavam, lahko zapišem, da sta kralj in ptica drug drugemu delala škodo – več jabolk ko je pobrala ptica, manj jih je ostalo za kralja in obratno. Pravljica je torej šolski primer tekmovalnosti, ki je tako diskretna, da tekmeca niti ne vesta drug za drugega, kaj šele, da bi se fizično prerivala.