Tako kot je nekoga drugega ob skodelici kave stresel stari spomin, sem trznil tudi sam, in verjetno še marsikdo, ko naleti na kaj podobnega iz namnožene produkcije nostalgičnih vsebin, - Zakaj ravno Broz ? Sprašujemo se vsakdo po svoje: iz radovednosti, začudenja, zgražanja, nelagodja, vzhičenosti, obsojanja, slavljenja. Nove dušebrižnike zanima, kaj je šlo narobe, da je tako; drugim se zdi samoumevno, Tito, seveda, kdo pa drug ; enim je to zabavno, drugim skrb zbujajoče, tretji ga kratko malo ignorirajo, četrti imajo to za nekaj minljivega, peti za trajno obstojnega, nekateri ga morda niti ne prepoznajo; eni bi ga radi zbrisali iz svojega in kolektivnega spomina, za druge je to oddaljen dobrotnik, za nekatere nevaren recidiv, spet za četrte pač še ena izmed pomembnih zgodovinskih osebnosti, ki so tako ali drugače zaznamovale prejšnje stoletje, za tujce pa prvovrstna politična atrakcija. Kot kulturologa, ki je več kot pol življenja preživel v Jugoslaviji, z generacijo, ki, kakor so nekoč trpko upesnili Ekatarina Velika, nismo znali da je vatra greh (2), in ki tudi osebno, od blizu pozna dobre in slabe plati obeh držav in sistemov, njune dosežke in zablode, me zanima vse to in še več. Zakaj, kako, kje, s kakšnim namenom, komu pripisati to nenavadno prisotnost njegove podobe, imena, vrednot, simbolike in navsezadnje vizije v vsakdanji kulturi, v medijskem in javnem življenju, celo v oglaševanju v raznih delih nekdanje Jugoslavije? Od kod torej ta zagonetni neotitoizem, kje poganjajo mladi titovci, oni, ki to jemljejo zares, in drugi, zgolj vikendaško? Najmanj, kar lahko rečemo o tej delikatni temi, je, da je zanimiva. Fenomen je zaradi njegove širine in kompleksnosti težko definirati, še teže pa razložiti – zato ga bom umestil in obravnaval kot del svoje širše študije o postsocialističnih nostalgijah, tem nepričakovanem pojavu, ki je presenetil tako rekoč vsakogar, ki preživlja tranzicijsko obdobje v nekdanjih socialističnih družbah, še bolj pa zunanje opazovalce. Imenoval ga bom »titostalgija«, torej nostalgija po Josipu Brozu Titu (1892–1980).