Kolikor sam poznam šolske sisteme po Evropi, iz knjig in pogovorov, se mi zdi, da imamo približno enake težave, ki imajo skupni imenovalec v vprašanju kakovosti. Kaže, da nihče ne ve prav dobro, kaj bi bilo najbolje storiti, pač pa lahko iz strokovne literature vidimo, da v okviru te problematike vse več pozornosti namenjajo tudi socialnim, čustvenim in drugim tovrstnim razsežnostim vzgojnoizobraževalnega sistema. Seveda pa se kakovost zelo rada poveže prav z učno učinkovitostjo oziroma storilnostjo. To seveda ni nič čudnega: velik del Evrope je tako ali drugače zaznamoval protestantizem s svojo delovno etiko. Pri nas je pa še ta težava, da se je tradicionalna šolska kultura, ki se povezuje s storilnostjo, v preteklosti dobro ujela s totalitarnim sistemom in se s tem le še utrdila. Totalitarni sistemi namreč po definiciji podpirajo veliko bolj vodenje z avtoriteto in podrejanje kot pa samoiniciativnost in kritičnost.