Zmago Jankoviča v Ljubljani je seveda mogoče razumeti na toliko načinov, kolikor je komentatorjev. Pri tem je nesporno res, da gre za poseben fenomen, ob katerem se je vredno ustaviti, še posebej zato, ker se njegova osebnost dotika nekaterih nevralgičnih vozlov slovenskega mišljenja. Danes imamo v Sloveniji štiri župane, ki so tako ali drugače zaznamovali slovenski prostor – Popoviča, Ruparja, Jankoviča in seveda našega Šrota. Trije so se na prestol povzpeli že v predhodnih mandatih, Jankovič se bo verjetno še enkrat po pridobljenem. Za vse tri kandidate je značilno, da so v medijskem prostoru že imeli svoje afere, ki so imele diskreditirajoč značaj, a so preživeli na svojih stolčkih. Predvolilni napadi na Jankoviča so imeli podoben značaj, a je preživel. Imel je celo podporo. Zato je po mnenju nekaterih komentatorjev celo pridobil nemalo glasov, po mnenju nekaterih je bila antikampanija časnika Delo – ki je, kot nekateri menijo, postal trobilo vladne politike – tista, ki mu je zaradi amatersko opravljenega medijskega linča prinesla zmago. Ampak to je verjetno manj pomembno kot to, da se je Jankovič doslej izkazal kot sposoben menedžer, kot podjetnež, kar velja recimo tudi za Popoviča v Kopru in Šrota v Celju. In še nekaj druži trojico, Ruparja tu izvzemam, ga premalo poznam, vsi trije so ali »naredili« nogometni štadion ali ga obljubljajo, pri čemer v njihovem programu zavzema pomembno mesto. Zadevo je seveda mogoče preprosto komentirati in zaključiti z znanim starorimskim rekom – kruha in iger – kar na nek način seveda drži, toda Jankovičeva predvolilna tekma je bila na nek način zastavljena še drzneje, obljubljal je gradnjo džamije. Če kdo meni, da je to storil zaradi glasov islamske skupnosti, ob tem pozablja na nasprotno občestvo, ki gradnji nasprotuje in je bistveno številčnejše kot sama islamska skupnost. Zaradi Jankoviča se je na številnih slovenskih internetnih forumih in tudi v samih medijih bila prava bitka, ki bi jo lahko v grobem povzeli takole: Srb bo vodil Ljubljano, prvovrstnega tajkuna postavljamo pred korito mestnega budžeta, nepotist bo vodil Ljubljano in še naprej bogatel na račun davkoplačevalskega denarja, vključno z gradbeno firmo svojega sina (ki je pravzaprav njegova), človek, ki ga je postavila politika (Rop), ne more voditi nečesa, kar ni politično požegnano, čeprav je izvoljen (rahel paradoks). Na drugi strani pa, če bi bil predvsem Srb, potem ne bi imel v programu džamije (spet paradoks), če ne bi bil nepotist, če bi Mercatorjevi razpisi prišli na natečaj, bi se zataknili v birokratskem blatu, torej jih je zaobšel, ne glede na to, če je pri tem služil sam, to ni pomembno (slovenski podvojen kompeks, saj menda ja ne bomo po slovensko »fovšni«), če ga je postavila politika, sploh ni pomembno, iz Mercatorja Pregla je naredil Jankovičev Mercator, prepoznaven na širšem območju Balkana, firmo z renomejem. Vso to zmedo očitkov in pohval je moč komentirati glede na to, da je premočno zmagal, zgolj tako, da smo Slovenci manj moralizatorski, kot se običajno domneva, da smo nagonsko materialistično naravnani, da je podjetnost postala ena glavnih slovenskih vrednot, da postajamo bistveno bolj biofilni, predrzni, konkvistadorski in predvsem kult osebnosti nam ni tuj. Jankovič je Ljubljani obljubil predvsem to, kar je v Celju storil Šrot in kar v Kopru še vedno počne Popovič. Vsem trem pa verjetno ni do besed senatorja Kata, ki pravi, da bi bilo treba v Celju narediti hmeljarsko-pivovarniški muzej s pripadajočo pivnico!