Ko se je ata vrnil iz šihta, je tekel k sosedu, kjer so imeli priročno mizarsko delavnico, v kateri so med drugim zbijali tudi krste za vso vas. V tem je prišel tudi že zdravnik, ki je potrdil smrt in zahteval obdukcijo. Naročil je, naj otroka prinesejo kar k cerkvi, vse bodo opravili v mrtvašnici. Doktor se je odpeljal, mama pa je tekla k sosedovim, da je nagovorila štiri dekleta, dve od ene, dve pa od druge hiše, da so krsto potem naslednji dan nesle v Šoštanj. Za pogrebom je šel majhen sprevod: oče, mama, Zofka, mizar in njegova žena, Tončka in mož, pa bica in dedek iz sosednje fare. Štiri deklice so nesle krsto, ena pa je spredaj nosila petrolejko, večno luč. Doma je mamin brat tisti čas klal edino kozo, da je bilo meso za sedmino. »Pa taka čedna kozika je bila, čisto bela, samo štumfeke je imela črne!« je še leta pozneje včasih dahnila mati.