Zaidem v najstarejšo kantino v mestu, prostor zaudarja po kislem in alkoholu prejšnje noči, mračen je in skoraj prazen, prava oaza sredi norosti, ki buči na ulicah. »Oye amiga, porque tomas sola?« Zakaj piješ sama, se vtakne vame miniaturni kuštrav vražiček, ki poplesuje za šankom v družbi dveh deklet in fanta, z rutami, ovitimi okrog glave, indijanskim nakitom in v scefranih kavbojkah. »Pridi raje z nami,« mu zablodijo oči, ko pristopi k meni. »Mi smo družina, potujemo skupaj, živimo skupaj in se ljubimo. Zdaj gremo na psihadelično potovanje, pridi...« Ko odkimam, mi na mizi pusti bonbon in me poljubi, in nato s svojo neohipijevsko družino odvrši v vrvenje tam zunaj kot ljubki in majčkeno postarani otroci krdela Petra Pana. Saj. Psihadelične podobe. Sen kresne noči. Meje gledališke irealnosti in realnosti »tam zunaj« se brišejo. Zadnji dan festivala je, na ulicah vrhunec bakhanalij. Veličasten ognjemet pretresa guanajuatsko nebo. Pred teatrom Juárez ljudje vpijejo, ker ni več kart. Vpijejo, ker bo jutri z zoro vsega konec. Morda bolj razumem, zakaj je predstavnike medijev na tiskovni konferenci tako zanimala prav Shakespearova ideja o mimobežnosti ljubezni, fugacidad de amor . »Teater je minljiv in zato tako čaroben, v tej minljivosti se srečamo z delom samega sebe,« je takrat povedal Taufer. »Ljubezen ni minljiva, minljiva je strast.« Robert Prebil, očitno zvest svoji vlogi treznega Tezeja, je dodal: »Zaradi rože v očeh se nekdo zaljubi v nekoga povsem drugega, in ko čar noči mine, je vse tako kot prej; samo zaradi rože. Iluzija.« Ja, prav iluzija je tisto, zaradi česar se na Festival zgrinja toliko mladih iz Srednje in Južne Amerike, da se tu, z magičnimi rožami ali brez njih, zaljubljajo, spoznavajo, živijo gledališče, ga iz teme dvoran prenašajo na ulico, okušajo užitek Dionizija, in se potem vrnejo domov trezni, z izkušnjo nekega sna kresne noči v Guanajuatu.