Petkov izlet so izkoristili za promocijo mesta, svoje tradicije in hkrati razveselili otroke s skokom v morje. Ti so že na avtobusu veselo prepevali in vzklikali: »Morje, morje…!« ko so ga končno zagledali. Takoj so odhiteli na plažo in se vrnili šele pozno popoldne. Medtem so moški postavili stojnico in jo opremili s plakatom o Kropi, obiskovalci so si lahko kupili štiri različne publikacije (o umetnosti kovanja, vodnik po Kropi, zgodovinske povezave s sorodnimi kraji na avstrijskem Koroškem in o njihovi posebni govorici, ki jo zaznamuje pogrkovanje). Žeblje je kar na licu mesta izdeloval Marijan Dermota, ljudje so se z zanimanjem ustavljali. Otroci, sicer vsi člani gledališke skupine pod vodstvom mentorice Špele Mikolič, so se po osvežitvi v morju preoblekli v stara oblačila in začeli z različnimi igrami. Z na koncu zakrivljeno palico so kotalili železne obroče, kar sploh ni izgledalo lahko. Ali pa so se posedli v krog in menjali sedeže tako, da je vedno eden ostal brez. Pri tem so kričali in se smejali, brez kakšnega poziranja ali treme pred drugimi. Vsi, od najmlajšega, ki ima sedem let, pa do najstarejšega, 15-letnega so sodelovali in privabljali smeh na obraz tistim, ki so upočasnili korak pri kroparski stojnici. Program je potekal dopoldan, od 10. do 12., in popoldan, od 17. ure naprej, na koncu pa je za vse otroke nastopil še čarovnik. Potem so prišli na vrsto starši, ki so otrokom kupili kakšno malenkost. Vožnje domov se niti približno niso veselili, če bi imeli kaj besede bi zagotovo ostali še kakšen dan ali dva. Tak čaroben občutek pač vzbuja morje. Urša Zupan