Velik del medijskega diskurza v Sloveniji kolonizirajo »Slavni«. V grobem lahko kategorijo Slavnih sistematiziramo na domače zvezdnike in globalne zvezdnike, med katerimi prevladujejo zvezdniki tovarn sanj - globalne svetovne filmske in kulturne industrije, katerim najpogosteje družbo delajo reprezentativni posamezniki iz sveta politike in gospodarstva. Domači zvezdniki oz reprezentativni posamezniki slovenske družbe so po potrebah/transformaciji slovenske javnosti postali akterji znotraj diskurza političnih in komercialnih interesov medijev in lokalne kulturne industrije. Navsezadnje lahko rečemo, da je slovenska javna kultura medijsko oblikovana in posredovana na način reprezentacije (domačih in tujih) slavnih, s katerim učinkuje na transformacije/konstitucije individualnosti in družbene kolektivnosti v določenem časovno-geografskem/zgodovinskem obdobju. S tem smo določili opoziciji bližine (EU : SLO), nismo pa določili pozicije balkanskega zvezdništva, ki izstopa iz klasične politike in poetike medijske kulture. Balkanska (geografska in ideološka, pa tudi kulturna) bližina je bila na začetku postavljena v razmerje oddaljenosti, danes pa ima poseben medijski status, kar zadeva njeno kulturno dimenzijo. Poseben status lahko opredelimo z optiko fascinacije, prav zaradi obeh prisotnih dimenzij oddaljenosti/bližine - zaradi skupne nekdanje bližnje zgodovine, skupne slovanske kulture in skupnih (političnih) interesov. Tako je (slovenski) popularni tisk na nek način ironično obremenjen s produkcijo balkanskih zvezdniških tekstov, kjer so obravnavane balkanske politične in nepolitične realnosti - razni škandali, kriminalne in politične, zasebne in javne, trivialne in popularne vsebine poenoteno - kot projekcije balkanskih idealov in vrednot. V tem primeru gre za simptomatično branje balkanskega diskurza.15 Diskurzivni režim, v katerem so reprezentirane balkanske zvezde, bolj ali manj tvorijo tabloidni in novičarski časopisi (Novice, Nova, Hopla idr.), nekateri internetni časopisi (Sonček idr.), nekatere revije (Mladina idr.), radijske postaje (Salomon, Radio Študent idr.) in nekatere oddaje slovenskih televizijskih postaj (Pop in, Extra, Nedeljsko popoldne …), torej tisti mediji, ki imajo dostop do slovenskih domov - do privatne sfere. Balkanski zvezdniški sistem je (tako kot Hollywood) prikazan kot metafora svobode, iracionalnosti in moči posameznika, kar pomeni, da so ti teksti dejansko diskurzi o individualnosti, kjer so zvezde reprezentirane kot določene subjektivitete, ki prihajajo iz mase ljudi in so tam za ljudi. Ti reprezentati balkanskega zvezdništva (omenjeni Ceca Ražnjatović, Jelena Karleuša, Stoja, Mile Kitić, Šaban Bajramović, Fejat Sejdić, Goran Bregović …) so na nek način tudi predstavniki okolja družbe in kulture, iz katere prihajajo. Torej so ključni element nacionalne skupnosti, glede na katero se vzpostavlja slovenska skupnost - mi. Vsi zgoraj navedeni mediji so si glede na svojo notranjo politiko različni. Njihova minimalna skupna točka pa je občasno poročanje zanimivih zgodb in mehkih novic o balkanski sceni v času aktualnega zvezdniškega balkanskega kulturnega dogodka v Sloveniji ali škandala povezanega bodisi s politiko bodisi s podzemljem. Takšna medijsko prenesena slika ustvarja podobo trivialnega nevarnega razposajenega Balkana, kjer prevladuje melodramatičnost zgodb, ki slikajo sliko nekega naroda (na primer ko govorimo o Ceci, govorimo o srbskem Hollywoodu, ko govorimo o Jeleni Karleuši, govorimo o plastičnih operacijah, ko govorimo o Esmi Redžepovi, govorimo o humani strani Balkana, ko govorimo o Bregoviću, govorimo o njegovem svetovnem uspehu, ko govorimo o Šabanu Bajramoviću, ne govorimo o romskih problemih v Sloveniji itd.). Prikazana slika je na nek način vedno ideološka, ne glede na to, katera konotacija - politična ali ekonomska - zajema prikazani material. Hkrati takšna povezava med medijem in drugimi družbenimi vidiki dejansko ostaja dvoumna in nedorečena, kar nam dovoli, da jo kot tako označimo za mitološko. Medijski stroj prikazuje balkanski svet, torej svet zunaj nacionalnega prostora, kot drugačen (primer) od globalnega in drugačen od nacionalnega, kar ustreza dvojici svet Okcidenta versus svet Orienta. To bi lahko tematizirali kot zvezo med popularnim tiskom in demokracijo, ki se čudi nad neko vrsto eksotike, ki se je ohranila v bližnjem še ne toliko nam doraslem sosedstvu - Balkanu. Čeprav ta eksotika ni reprezentirana na način humanosti in individualnosti v tolikšni meri kot domače zvezde, reprezentacija balkanskih na nek način zvezd sovpade z reprezentacijo vseh drugih zvezd, katerih skupna točka je tujost. (Bo Madonna Arkanova vdova? V: Lady, 10. 6. 2003, Madonna hoče biti Ceca. V: Hopla, 13. 6. 2003 ali Prva slovenska imitatorka Salome in »originalna« srbska pevka Jelena Karleuša - Salome hoče biti Karleuša. V: Mladina, 28. 4. 2003). Ta tujost pa ni nič drugega kot fantomska entiteta (o kateri smo že govorili), ki združuje pertinentne poteze, po katerih se prepozna, na primer, v našem primeru balkanska zvezda, s čimer določene kulturne konstelacije dobijo svoje naravne utemeljitve.16 V tem smislu je pomanjkljivost tabloidnega tiska njegova neinformiranost oz zmožnost stereotipne reproduktivnosti, ki izhaja iz samih strukturnih pogojev »visoko razvite« demokracije tiska in ni nič drugega kot pozitivna diskriminacija. Povedano z drugimi besedami: popularizacija novice dominira nad diskurzom demokracije. Medijska reprezentacija balkanskih zvezd je postavljena v prostor »tujih dežel«, ki jih karakterizirajo vrste družbenih problemov, nasilja, političnih spletk ipd., tj. ključni elementi prepoznavanja drugačnosti, s katerimi je »onemogočeno« skupno izkustvo kot vrsta empatije (saj oni niso mi). Opisani učinek, ki naj bi ga dosegel pisec scenarija, po katerem naj bi diskurz bralcu besedila omogočil pravo spoznanje, da je objekt reprezentacije nosilec drugih vrednot, je izključitev tretjega na način ne izrekanja izključitve. Prav omenjena žurnalistična praksa na ta način omogoča vzpostavljanje lokalne identitete preko lokalnega odnosa do globalnega in z izključitvijo tistega bližnjega, nekoč skupnega - balkanskega. Konstrukcija »Balkana« v slovenskih medijih nikakor ni enoznačna. Lahko bi rekli, da delitev poteka glede na žanrsko opredelitev, torej glede na pripadnost etno ali turbo-folk »sceni«. Razlika je več kot očitna (primer) tako narativno tako tudi vizualno. Guruji in gurujke etno glasbe so vzpostavljeni kot nosilci avratičnosti svojega dela, s katerim sporočajo »narodne zgodbe«.17 Izpostavljeni so njihovi uspehi, kvalitete in njihove svetovne razsežnosti večinoma v primerjavi z drugo podobno zvezdo, kar dejansko ni nič privatnega, osebnega. Njihova osebna življenja niso zanimiva, zanimive so le zgodbe, ki jih sporočajo. Te zgodbe dopolnjujejo slike - vizualni materiali, s katerimi je dosežena popolna konstrukcija. Prav ta ikonografska podoba predstavlja zvezdniški outlook, ki je pomemben za bralčevo (ne)razumevanje, da »on nije odavde«. Tako vizualni material naturalizira podobo zvezdnika, delo ideologije mu pripiše mesto/kraj, kamor spada - nek konkretni kraj zunaj Slovenije. V ta kraj je postavljena tudi zvezda turbo-folk scene, le da je taki zvezdi s tekstom in vizualizacijo pripisana druga konotacija.18 Narativno in vizualno gradivo, v katerem je reprezentiran balkanski turbo-folk - njegovi izvajalci in vrednote, deluje kot naracija, tj. kot neki partikularni kraj, ki zastopa neko občost - obči kraj.19 Na ta način ustvarja skupna verovanjska ozadja, iz katerih je videti predstavnik turbo-folka kot tipični (individualizirani) reprezent »Balkana v sceni« (na primer Karleuša). Celota - narativni del in vizualni del - je osredotočena na lastnost »tržnega blaga«, ki odstopa od normalnosti, običajnosti oz. vsakdanjosti našega kulturno-družbenega okolja. Reprezentirani so zvezdniško, čeprav je njihov zvezdniški sij pogosto prikazan v povezavi z njihovim škandaloznim privatnim življenjem, ki naj bi zanimal bralce. Torej: prikazani so skupaj s svojo signifikantnostjo, značilnostjo, po kateri so prepoznavni v domačem okolju in katera v drugem kulturnem okolju izstopa. Njihov pravi karakter tako ni dostopen oz. je dostopen le skozi javno zgodbo, saj le malokrat lahko beremo intervju, ki je dejansko narejen z »zvezdo«. Lahko bi rekli, da je zgodba o »posebnih zvezdah« zreducirana na zgodbo o »posebnih situacijah«.20 Občutek, ki naj bi nam ga pričaral tekst, je postavljen v razmerje do vizualnega materiala, ki v igri diskurza dominira ali variira in na ta način ustvarja ustrezen (vizualni) učinek. Od vizualnega materiala je tako odvisen referenčni okvir (na primer Ceca, Karleuša), ki v polju verovanja (slovenske) družbe/kulture ustvarja skupaj z verbalno pripovedjo pogoje razumevanja oz. konstruiranja pomena skozi branje teksta. Fotografija tako konstruira določen background, ki pa je dejansko privilegirana glede na tekst. In prav to konstruiranje pomena je prvotno v medijski kulturi, saj dokazuje »popularno kulturni pristop«, ki dejansko vpliva na okus in ugodje/neugodje pri recepciji konstruiranih pomenov. V grobem povedano, balkanski diskurz gradi način pripovedovanja »novic«, ki je lahko prepoznan kot način aktivne manipulacije ter uporaba vizualnega senzacionalizma (stas in ne glas …). K fascinantnosti popularnega žurnalizma (ko gre za poročanje o »turbo-folk Balkanu«) sodi ugotovitev, da je pomen mogoče interpretirati le na osnovi medsebojne igre dominacije teksta in vizualne podobe. Večinoma fotografija naredi reprezentirano zvezdo turbo-folk glasbe nenaravno, ki potemtakem deluje kot neka oseba, ki ni taka, kot smo vsi mi (saj dejansko ne more biti podobna nam, ker je res drugačna). Po drugi strani pa fotografija deluje kot fiksacija, ki določeni zamrznjeni moment vedno reprezintira na način določenega (fotografskega) žanra. (Balkan) žanr je potem reprezentacijski režim, v katerem je prepletenost polj (političnega, zvezdniškega, podzemlja …) »recept« - retorika prispevka, s katero naj bi bil dosežen učinek pri fiktivnem občinstvu.