veliko bolj kot, recimo, Starogrški miti in legende. Podobno je bilo z Andersenom. Paleta arhetipskih podob, zdrobljen košček ogledala v srcu dečka, zadnja goreča vžigalica, grdi raček in seveda Mala morska deklica, čudovita popotnica za mlado sanjavo bitje, ki je povrh vsega še ženska. Za ljubezen se je bila pripravljena odreči svojemu glasu in nogam, torej svobodi in izražanju, sprejeti hendikep za to, da bo všeč moškemu, ki ga ljubi. Zgodba, ki jo danes vsak dan prebiramo v tabloidnem tisku, zgodba, ki nam jo potuhnjeno šepetajo oglaševalci in množični mediji. Morda sem zašla, ampak pravljice so najbolj perfidno manipulativno sredstvo, vidim zdaj. Poleg Pike Nogavičke, Malega princa in Alice v Čudežni deželi so me v nepreglednem številu pravljic najbolj zasukale Kozaške pravljice; začele so se noči brez spanja, v katerih so me preganjale mrtvaške glave, sveče, otroške kosti, obglavljeni rablji. Travma se je iz noči preselila tudi v dan, končalo se je tako, da me je učiteljica v prvem razredu po pouku našla tresočo se, zaprto v šolski omari. Pogovor s psihologom, vaša punčka bere preveč, mamine zaskrbljene široko odprte oči. Posledica - omejitev branja. Prepoved vedno deluje kot katalizator. Punčka se je znašla drugače, vstajala je uro in pol pred začetkom pouka in skrivaj brala dr.-romane. Večine naslovov se še zdaj spomnim, ampak mislim, da mi bo bralec Bukle oprostil, če jih ne naštejem. Naredili so mi dovolj škode, ne le v predstavah o romantični ljubezni (ki diši po kloroformu), ampak tudi pri pisanju. Najbrž se je